Le vkup, uboga gmajna

Združeni narodi tako rekoč že od svoje ustanovitve po drugi svetovni vojni z izbiro dnevov, tednov, let in desetletij poskušajo osredotočiti svetovno pozornost na pereča vprašanja, ki so v interesu ali domeni svetovne organizacije. Pri tem običajno prepuščajo državam članicam in drugim organizacijam, da jih obeležijo na način, ki odraža njihove specifike, promocijo nekaterih svetovnih dnevov pa so prepustili tudi svojim specializiranim agencijam in programom, na primer Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), Unescu ali pa Okoljskemu programu ZN (UNEP). Slednji se je pravzaprav porodil skupaj z zamislijo o svetovnem dnevu okolja leta 1972.

V letnem koledarju je skorajda vsak drugi dan namenjen kakšnemu svetovnemu oziroma mednarodnemu obeleževanju, pa naj gre za levičarje (ne politične, ampak tiste, ki jim je pri opravilih priročnejša leva roka), ljubitelje piknikov in obvarovanje želv ali pa gasilce, medicinske sestre, glasbo, gledališče in ne nazadnje vse popularnejši dan Zemlje, ki si ga je zamislil zdaj že pokojni ameriški senator Gaylord Nelson pred štirimi desetletji in se je že dodobra ugnezdil v glave za okolje zaskrbljenih po vsem svetu. Tistih dni, ki jim je "blagoslov" pritaknila generalna skupščina ZN in naj bi spodbudili k določeni dejavnosti vse države članice, je kakšnih 65 s skorajda enako pestro tematiko - od darovalcev krvi in dneva pismenosti, dneva spomina na žrtve prometnih nesreč in svetovnega dneva televizije do dneva človekovih pravic, mednarodnega dneva miru in spominskega dne na holokavst. Vsem pa je bila dana prednost pred univerzalno socialno pravičnostjo.

Če odmislimo leta 1950 proglašeni dan človekovih pravic, nam je v rokovniku kot neposredno povezan z globalno socialno pravičnostjo do predlani ostajal le še 17. oktober - mednarodni dan odprave revščine. Ta je bil uradno "ustoličen" v Združenih narodih leta 1992, že pet let prej pa ga je počastila okoli stotisočglava množica na pariškem trgu Trocadero, ko se je spomnila žrtev revščine, lakote, nasilja in strahu po vsem svetu.

Glede na to, da so sociale in pravičnosti polna usta večine politikov in ne samo ljudstva, je na mestu vprašanje, zakaj smo se do svetovnega dneva socialne pravičnosti dokopali šele pred letom dni. Odgovor pa je približno tak kot na vprašanje, kaj socialna pravičnost pravzaprav je. Ker nima neke trdne definicije - recimo vsakemu skodelica riža ter suho in toplo mesto za spanje - ostaja megleno, kaj z njo dejansko storiti, in je zato najbolje, če jo čim manjkrat omenjamo. Po drugi strani namreč vsi vemo, v kakšne deviacije nas je pripeljala, ko je bila obljubljena tukaj na Zemlji in ne šele v onostranstvu, kjer ostaja nepreverljiva. Toda s to socialistično oziroma komunistično socialno pravičnostjo je za vedno konec, tudi na kakšni Kubi in v Laosu, ne le na Kitajskem, kjer filozofija skodelice riža sicer ostaja v veljavi, a se ne sprašuje več po njeni velikosti v posameznih rokah in tudi vse manj, kaj ji je še dodano.

Z dnevom brez tobaka je, denimo, mnogo lažje, zato ga na pobudo svetovne zdravstvene organizacije in s podporo celih Združenih narodov obeležujemo na zadnji majski dan že vse od leta 1987. Da je tobak nezdrav, ugotavlja vsaka študija, četudi pride iz tobačne tovarne, o škodljivosti socialne (ne)pravičnosti piše vsak svojo in drugačno zgodbo, pa naj bodo to sindikati in delodajalci, vlade in nevladne organizacije, znanstvene inštitucije in politična omizja, G8, G20 in G77 ali kdor koli se že o njej pogovarja.

Pa vendarle imamo zdaj dan za resen globalni razmislek tako o globalni kot lokalni socialni pravičnosti. Smo ga izkoristili? Seveda ne, ker so od lanskega prvega do včerajšnjega drugega ni nič spremenilo in se očitno ne bo še do desetega, dvajsetega itn., če ne bomo prišli do kolikor toliko poenotenega mnenja, kaj pravičnost sploh je. Tako kot pri tobaku, ko natančno vemo, kako škodljivo je tudi pasivno kajenje in kako je treba kadilsko natakarico obvarovati pred kadilci.

Ali imamo torej kakšno tako nedvoumno (pravzaprav enoumno) globalno sprejeto študijo o škodljivosti socialne nepravičnosti? Saj preštevamo otroke, ki umirajo do petega leta zaradi podhranjenosti in pomanjkljive zdravstvene oskrbe, ter matere, ki umirajo na porodih. Neverjetno natančno vemo, koliko ljudi na svetu se preživlja z manj kot dolarjem na dan in koliko z manj kot dvema. Preštete imamo tudi vse tiste pod pragom revščine v razvitem svetu. In pripravljeni smo podpisati, da je družbeno nesprejemljivo in nepravično, da otroci umirajo za zlahka ozdravljivimi boleznimi, da matere odnaša v prerani grob neznatna porodna težava, da se milijone dolarjev vredne jahte pozibavajo pred očmi tistih, ki so prisiljeni teden dni preživeti s protivrednostjo galone nafte. A ko pride do pogovora o dejanjih, imamo pri roki vse izgovore od božjega reda do gospodarskega zloma, ki bi ga prinesla prerazdelitev tuzemnega bogastva po načelu izenačevanja osnovnih potreb človeka.

Socialna pravičnost je utopija, ker tako verjamemo. Če bi jo obravnavali kot (družbeno) škodljivo, bi hitro našli pot, da ji stopimo na prste. Bi jo prepovedali ali pa postavili v posebne celice s podtlakom. A zakaj, če je pa celo tobak večja grožnja človeštvu kot vsa ta namišljena (ne)pravičnost.