Ali ni lepo, da živimo v državi, kjer si nekaj zaželiš in to dobiš? Tudi če bi bilo to res za vse, bi morali reči, jasno in odločno: Ne, ni. Države pač nimamo zato, da bi nam izpolnjevala želje. Če država ima sploh kaj opraviti z željami, je to, normativno gledano, samo to, da omogoča in poskrbi, da se lahko ženemo za svojimi željami, ne da bi pri tem neprijetno posegali v javno sfero in javno dobro ter nadlegovali ali ogrožali druge. V danem nesrečnem primeru je država odpovedala, ker je pomagala uresničiti željo nekega posameznika. Izpolnitev tiste želje je ogrožala javno varnost. V danem primeru je bila za grožnjo javni varnosti odgovorna država. Zato lahko ob oni izjavi tiste gospe rečemo: Ta je pa lepa!
Zdaj si pa predstavljajte, da bi vas država, ki se je znašla v krvavi godlji, ki jo je po nepotrebnem in krivem skuhala, najela za piarovca, da bi ji pomagali, da se s čim manj praskami izvleče. Kot piarovec se seveda ne boste spraševali, kaj je prav, ali dobro, ali dostojno, ali dopustno, ali zakonito. Veste, za kaj ste plačani, veste, kaj je cilj, in vaša ekspertiza vam bo pomagala najti čim učinkovitejša sredstva, da ga dosežete. Vaša naloga bo lažja, ker si tudi politiki po večini ne postavljajo več vprašanj, kakršna sem malo prej navedel, in vam s tovrstnimi pomisleki ne bodo po nepotrebnem ožili manevrskega prostora.
Vlado obtožujejo, da vsaj tolerira, če ne kar ustvarja in reproducira stanje, v katerem zakoni za močne in bogate ne veljajo, da ne skrbi za javni interes in javni interes, v katerem je tudi javna varnost, naravnost ogroža in da se dogajajo zlorabe oblasti. Kaj bi naredili? Morda bi poskusili razložiti, da je odgovorni visoki državni uradnik deloval po črki zakona in da so zadeve vodili dobri pravniki. Ampak te hvale privatizacije prava, ko si nekateri lahko kupijo videz zakonitosti, vam ne bo uspelo prodati za spoštovanje pravne države. Prej ali slej boste morali spremeniti zgodbo. Jaz si ne morem predstavljati nobenega učinkovitejšega prijema od zvrnitve krivde na žrtev.
Da naj imajo mrtvi svoj mir in dostojanstvo, je zgodba iz minulih časov. Danes imamo celo globalno politično in medijsko mašinerijo, ki smeši, krivi in zaničuje žrtve. Sovražnika, dejanskega ali namišljenega, po zamisli izraelitskega boga osramotiš in onečastiš tako, da mu odrečeš dostojanstvo pokopa in ga prepustiš v žrtje pticam in divjim živalim. Iz mrliča narediš mrhovino. Berite Ezekijela. Ali pa del slovenskega tiska. Namesto o javnem interesu se govori o posameznikovih željah, namesto o sprevrženem delovanju političnega sistema o posameznikovih perverzijah, namesto o zlorabi oblasti o zlorabi psov. In razpoznavno velik del t. i. ljudstva se na koncu identificira s psi. Dokler se te identifikacije ne otrese, se bo z njim tudi ravnalo kot s psi.
Ne vem, koliko gre v danem primeru pri obratu pozornosti od (ne)zakonitega delovanja oblasti k divjim predstavam o privatnem življenju oblastnikov in tistih, ki so oblasti blizu, za piarovski uspeh prizadetih in koliko za spontano reakcijo onih, ki naj bi na oblast vplivali s prihajanjem na ulico, ker je prihajanje na volišče postalo neučinkovito, brez posledic. Ko se javnost na eni strani sprivatizira v izdelek piarovstva, tak artefakt prav lahko dopolnjuje divji glas ljudstva, ki zahteva linč.
Še pred nekaj desetletji so nekateri pametni in resni ljudje verjeli, da je odlika demokracije kot političnega sistema v tem, da se odločitve sprejemajo na podlagi javne razprave. (Drugi so to misel pokopali že dolgo pred tem.) Javnosti je bila prav zato pripisana velika vloga v političnem življenju. Ko javnost postane tržno blago, ko postane izdelek piarovcev in s pomočjo piarovskega trženja plen oblasti, ki pri svojem delovanju ni več odvisna od javnosti, se pa še naprej predstavlja kot demokratična oblast, se začne razvijati simbioza med vse bolj avtonomno politično kasto in ljudstvom, ki se aktivira (ali se ga aktivira) kot drhal. Dobimo, imamo neodgovorno politično elito in ohlokracijo.
V našem nesrečnem primeru imamo ohlokratski glas javnosti, ki neodgovorno oblast obtožuje moralnega razkroja, ne pa neodgovornosti in oblastne disfunkcionalnosti (disfunkcionalnosti z vidika javnega dobrega). Vznikajo in v cirkulacijo stopajo predstave o obscenih orgijah naših oblastnikov in primerjave med razkrojem slovenske države in starega Rima. Ampak stvari so smešno premaknjene. V cesarskem Rimu so oblastniki imeli svoje orgije, ljudstvo pa kruh in cirkus. Kako bo s kruhom, je postalo postransko vprašanje, cirkus, ki ga gleda ljudstvo, pa so zdaj orgije oblastnikov.
Bodimo natančni. Pri tem si ljudstvo bolj misli, da gleda oblastniške orgije, kot da bi jih v vresnici gledalo. Misli si, da gleda nekaj, kar misli, da vidi. Živi v predstavah o lastnem gledanju in o predmetu svojega gledanja. Da ljudstvo v glavnem nima ničesar, razen svojih predstav, seveda ne zmanjša užitka, ki je natanko take narave kot tisti, ki je projiciran na oblastnike.
Zgodilo se je nekaj pomembnega. Nesrečni dogodek je odstrl zaveso z oblastniških vsakdanjih praks, odprl pogled na to, kako naša oblast funkcionira. Pokazalo se je, da je oblastniška (recimo ji samo) neodgovornost smrtno nevarna, da ogroža javnost, naša življenja. Da gre za take vrste neodgovornost, ki je ne moremo ocenjevati le z naših posebnih moralnih in političnih stališč, ker njeni učinki ne zadevajo samo naših posebnih moralnih in političnih vrednot ali prepričanj. Gre za take vrste neodgovornost, ki ogroža javno dobro, javni interes in javno varnost, pri čemer smo nazorno videli, da tako ogrožanje javnega dobrega, javnega interesa in javne varnosti lahko pripelje do smrti naključnega posameznika. Gre za take vrste neodgovornost, ki razdejanja smiselnost obstoja države in razkraja temelje politične eksistence. In videli smo, da je to nevarno, smrtna grožnja.
Politična neodgovornost naše demokratične oblasti je pokazala morilske zobe. Zdaj je vprašanje, ali bomo zdržali ta pogled in spet enkrat rekli "Dost mamo" ali pa bomo postali Ezekijelove divje živali, ki bodo obirale žrtev, ki jo je verjetno bolj ali manj spontana kombinacija piarovstva v dobro neodgovorne oblastniške kaste in ohlokratskega resentimenta spremenila v mrhovino.
