Če bi bil Jakov Fak

Tako bi jaz, če bi bil Jakov Fak - kar nisem in tudi nikoli ne bom -, pretrgal najnovejši hrvaško-slovenski konflikt, idiotski spor o tem, čigav je in čigav bi moral biti bronasti biatlonec s tekme na deset kilometrov.

Znova se je zaostril diplomatsko-športni konflikt, ki se je začel pred natanko letom dni v korejskem Pyeongchangu na tekmi na dvajset kilometrov, ko je Fak osvojil senzacionalno bronasto medaljo in sta Hrvaška in Slovenija sploh prvič slišali za skromnega mladeniča iz Mrkoplja. Takrat smo izvedeli, da tihi junak svoj uspeh dolguje tudi ustrežljivosti kolegov iz slovenske biatlonske reprezentance in trenerju Urošu Velepcu, kar je hkrati že porodilo špekulacije o njegovem prestopu med slovenske državljane in nastopanju pod slovensko zastavo.

- Če bodo naši prijatelji Hrvati spoštovali dogovor, ne bo težav, je po senzacionalni olimpijski bronasti medalji izjavil direktor slovenske biatlonske reprezentance Borut Nunar in ekskluzivno obelodanil dogovor z Jakovom Fakom, sklenjen pred zimskimi olimpijskimi igrami. To je potrdil tudi trener Velepec, ki je dodal, da "sicer Fak ne bo imel kje trenirati".

- Jakov bo lahko treniral, kjer bo hotel! je zagrmel predsednik Hrvaškega olimpijskega komiteja Zlatko Mateša in napovedal gradnjo biatlonske steze v Delnicah ter popolno podporo Faku v naslednjem olimpijskem obdobju. To je potrdil tudi predsednik Hrvaške biatlonske zveze Nikola Županić in razkril, da s Slovenci ni bil sklenjen nikakršen dogovor niti se niso o tem nikoli pogovarjali, ter v pravem kopernikanskem obratu dodal, da se o prestopu v hrvaško reprezentanco že leto dni pogaja s - Fakovim trenerjem Velepcem!

Poleg Jedrske elektrarne Krško, Trdinovega vrha, Ljubljanske banke, Piranskega zaliva, Joška Jorasa in kranjskih čebel sta Hrvaška in Slovenija tako načeli še eno odprto vprašanje. Zdaj se bo razplamtela diplomatska bitka, Hrvaška bo svojim državljanom prepovedala odhod na slovenska smučišča, Slovenija bo Hrvaški v pogajanjih z Evropsko unijo blokirala poglavje o nordijskih disciplinah in posebna arbitražna komisija EU bo ugotavljala, čigav je Jakov Fak, čigavo je njegovo srce in čigava vranica, ali ima Slovenija pravico do celega Faka ali samo do njegovih nog s pancerji in smučmi, Hrvaška pa do obeh rok s puško, in ali bo Slovenija dobila koridor z izhodom na Fakovo odprto desno oko.

Sijajen uspeh skromnega mladeniča iz Mrkoplja, ki se je vzel od nikoder in se povzpel na zmagovalne stopničke svetovnega smučarskega cirkusa, je tako šel mimo povsem neopaženo, saj so ga popolnoma zasenčili trapasti prepiri dveh držav o tem, kateri pripadata njegov uspeh in njegova slava. V časopisih nismo brali Fakovega komentarja, nismo slišali novinarskih vprašanj, kako se počuti, kje bo proslavil medaljo, ali ima dekle, kakšno glasbo posluša, skratka o vsem tistem, kar ob takšnih priložnostih sprašujejo olimpijske šampione.

Pravzaprav o Jakovu Faku ne vemo nič, zato pa vemo vse o tem, kdo in kje ga trenira, kdo in koliko ga bo za ta uspeh nagradil, kakšne pogoje bo imel na Hrvaškem, kakšne v Sloveniji, kdo se je pogajal o njegovem državljanstvu in kdo ne. Že dneve namesto Jakova Faka poslušamo in gledamo birokrate iz smučarskih zvez, olimpijskih odborov in ministrstev za šport. Na tretjo stopničko zmagovalnega odra v Whistler Olympic Parku so se povzpeli debeli, plešasti funkcionarji in se tam prerivajo, odrivajo in prepirajo, medtem ko danski princ Frederic zbegano stoji pod odrom z bronasto medaljo in sprašuje, kdo od njih je Jakov Fak.

In če bi bil jaz Jakov Fak - kar nisem in tudi nikoli ne bom, tako kot niso in tudi nikoli ne bodo zabuhli funkcionarji nacionalnih zvez, odborov, ministrstev in reprezentanc - bi, kot pravim, na cilju jutrišnje tekme na dvajset kilometrov preprosto tekel naprej in izginil v gozdu. Če bi bil jaz Jakov Fak, mi po skoraj šestdesetih kilometrih na štirih tekmah ne bi bilo težko odsmučati še tistih sto petnajst, kolikor je od Whistler Parka do Vancouvra.

Prebivalci Vancouvra bi zgroženo tekli na vse strani, frizerka v Banzai Hair Studiu na Granville Street bi panično klicala na 911, da prijavi, kako je šel po glavni mestni ulici pravkar mimo nekakšen norec na smučeh, oborožen s puško, in še preden bi kanadska policija sploh začela pregon, že bi se ustavil pred policijsko postajo Granville Downtown, dvignil roke visoko v zrak in zroč šokiranim policistom z napetimi pištolami naravnost v oči previdno odložil smuči in puško na tla.

- Ime mi je Jakov Fak, bi rekel počasi, in prosim za politični azil v Kanadi.

Velika severna Kanada - presenečeni boste, ko to slišite - v vsej svoji zgodovini nima niti ene samcate posamične moške olimpijske medalje v nordijskih disciplinah. Morda si jo je, za razliko od Hrvaške in Slovenije, končno zaslužila.