Verjeti vse, ne verjeti nič

Nekomu je bilo slabo. Nekdo drug je imel dolgotrajne glavobole. Tretji je slabo spal in še mora ga je tlačila. Otroku nekoga četrtega je iz nosu tekla kri. Peti je ugotovil, da so šolarji nemirni. Šesti je opazil, da so ljudje razdraženi. Sedmi je priznal, da se počuti tesnobno. Se zgodi, bi lahko rekli: ljudje se ne počutimo najbolje prav vsak dan - ne fizično ne razpoloženjsko. Še več! Ali niso otroški nemir in predvsem razdražljivost in občutek tesnobe pri odraslih žal vseprisotni in skoraj neizogibni simptomi sodobnega življenja?

Nekateri prebivalci Vipavske doline pa si svojega počutja in zdravstvenega stanja niso raztolmačili tako nonšalantno in niti ne z dolžno zaskrbljenostjo nad dandanašnjim svetom. Ne! Svoje simptome so tako rekoč razglasili za posledico paranormalnih pojavov. Kriv naj bi bil umetnik in zdravilec Marko Pogačnik: ta je namreč na dvorišče doma upokojencev v Vipavi postavil megalite, okrašene s kozmogrami. In prav kozmogrami naj bi po trditvah očitarja - ki se deklarira kot "duhovni priprošnjik za pomoč v stiskah in težavah" - s posebnimi "kodami" sevali čez vso Vipavsko dolino in v ljudeh "ugašali frekvenco, življenje". Ženska, ki je v bližini megalitov prva opazila, da se počuti, "kot da ima gripo", je nadalje pripomnila: "Tudi pes, ki sem ga peljala na sprehod, se je čudno vedel."

Neka druga gospa - sicer vodja "gibanja proti duhovnemu nasilju" - pa je obtožbe proti Pogačniku razširila še na Jesenice. Tam da je v neki ulici, kjer je Pogačnik tudi postavil megalite, "veliko ljudi umrlo za rakom".

Doslej smo obolevnost za rakom na Jesenicah pripisovali delu v železarni in onesnaženemu okolju, po novem pa tudi prekleto dobro vemo, zakaj se slovenski psi čudno obnašajo. Ampak ne. Krivi naj bi bili kamni, ki jih je umetnik postavil v prostoru v dobri veri, da bo pozitivna energija kar zaplapolala po okolici.

Razen v tem smislu, da se mi njegove instalacije v nekaterih primerih zdijo vizualno posrečene, dela Marka Pogačnika ne cenim preveč, saj kot ortodoksen racionalist ne verjamem v njegov mumbo-jumbo lari-fari ekoeksorcizem.

In vendar moram tudi sam priznati nekaj paranormalnega: ta predpasnik z našitkom špediterskega podjetja - govorim o slovenski zastavi in grbu, katerih avtor je Marko Pogačnik - mi že vse od osamosvojitve povzroča glavobol, ki ga noben aspirin ne more ublažiti. To jemljem kot dokaz, da Pogačnikovo zdravilstvo ne deluje.

(Na žalost pa to tudi pomeni, da Sloveniji ne bi pomagala niti genialno dizajnirana zastava - in da torej nima smisla, da bi jo spreminjali.)

Lahko bi se osredotočil na posthumno razkrinkanega sodomita, zaradi katerega je zdaj Slovence sram, češ, kje mi živimo. Lahko bi se osredotočil na fanatično športnico, ki bi jo imel za bolj prisebno, če bi se po padcu šla pozdravit, ne pa da je gladiatorsko vztrajala do (moralne) zmage, češ, duh Pohorskega bataljona še živi. Toda raje sem se osredotočil na minoren, toda zgovoren konflikt, ki na obeh bregovih sega na območje onkraj zdrave pameti. Kaj pa materialni dokazi, se boste vprašali, kaj pa fizika in medicina? Ah, le zakaj bi to bili argumenti, ko pa niti veliko manj preverljive zadeve - recimo morala, ekonomija, sociologija, zgodovina, družbene konvencije, intelektualni in demokratični principi ter nenazadnje zdrava pamet - niso več argumenti? Svobodna izbira med različnimi možnostmi je prišla tako daleč, da je preprosto zmanjkalo argumentov, svoje pa je prispevala še medijsko in družbeno uzakonjena prisila, da mora vsakdo imeti svoje mnenje o vsem - mnenja pa se razlikujejo le še po tem, kdo jih zna retorično bolje zagovarjati.

Marsikdo bi temu rekel kriza vrednot, sam pa to imenujem intelektualna kriza. Ali kdo vidi krizo vrednot? Jaz vidim samo krizo intelekta. Kakšna kriza vrednot, ko pa ta družba praktično ne dela nič drugega več, kot da se moralno in moralistično zgraža ter posplošuje in obtožuje?! Pa da ne bo pomote: tako mediji kot javno mnenje so varovalka, ki preprečuje ali vsaj opozarja na stvari, ki so v družbi prepovedane po zakonu ali vsaj nezaželene po nenapisanih konvencijah. Toda to moralno in moralistično zgražanje ter posploševanje in obtoževanje je prišlo tako daleč, da se Slovenija spreminja v en sam orjaški, senzacionalistični tabloid, ki iz dneva v dan bolj panično svari pred moralno, politično, socialno katastrofo - ali pa včasih tudi s slepim navdušenjem nad marginalnimi zadevami, ki sicer dvigujejo zavest, ne pripomorejo pa k ničemur.

Občutek imam, kot da so se ljudje že zdavnaj odločili, kaj bodo verjeli in česa ne - in da s tem nočejo imeti več nič opraviti.