Kontinuiteta začaranega kroga

Olimpijske igre so čisti lakmusov papir te teze. Če se ne bi nekaj dni pred začetkom olimpijskih iger v Vancouvru s kraja dogajanja javil novinar, v tem primeru Miha Žibrat, in pojamral, kako grozno je tam na oni strani zemeljske krogle, bi nam nekaj manjkalo. Moramo slišati, kako organizatorji v zadnjem trenutku še nekaj popravljajo, betonirajo, asfaltirajo, kličejo vrače, da zrihtajo vreme, in se še ne znajdejo v prometnem kaosu. Kako grozno je v takšnih razmerah delati šele novinarjem. So prve žrtve, ki se morajo cijaziti skoraj dve uri od letališča do olimpijske vasi, tam pa potem ne delujejo zveze, vlada nasploh zmešnjava in še sreča, da tja pošiljamo preverjene prvoborce. Ta javljanja imajo dva osnovna namena: prvi je, da nam novinar pokaže, kako bi mi brez njihovega požrtvovanja in iznajdljivosti ostali brez tv štofa, po drugi strani pa se morajo delati uboge. Saj veste, da jim slučajno kdo ne bi zavidal turističnega potovanja za naš denar.

Logično je tudi, da se formira v domovini olimpijski studio, ki nas potem dobra dva tedna vozi skozi labirint tekmovanj. Ja, na primer Igor Bergant je tam zato, da rešuje rebuse namesto nas. Da mi lepo pridemo na končno fešto in nam je vse jasno. Vse servirano.

Tako kot nam servirajo porcije raznih strokovnjakov in komentatorjev. Polovico bi jih lahko pustili doma ali pred vrati studia. Med njimi pa je na srečo spet Jelko Gros, ki je čisti car. Se čudim, da ga še niso ukradli z Eurosporta. Jelko vidi vse, ponudi analizo v trenutku in s pravo mero ponosa spremlja naše skakalce. Najbolje pozna, kaj se tem norcem, ki skačejo v globino, mota po glavi. In dobro ve, kako tanka je linija med junakom in bedakom. In pozna kopico tragičnih zgodb. Tudi zgodbo Primoža Peterke, ki se je v času, ko njegovi kolegi naskakujejo vrhove v Kanadi, brezuspešno boril s tretjerazredno konkurenco v Kranju. Ja, žalostno tako, kot je bil žalosten obraz Primoža v izteku.

Žalost je tudi osnovna karakteristika razvedrilnega programa nacionalke. Kontinuiteta tako imenovanega vaškega, gostinskega humorja je vedno bolj močna. Ko so te dni predvajali posnetek dobrodelne prireditve ob 50. obletnici delovanja Mita Trefalta, je bilo vse jasno. Košnikova gostilna je zakon. Je osnovni princip, iz katerega se rojeva Trefaltova paradigma. Njegov duh ne samo, da je še živ, ampak dobesedno preplavlja tako oddajo Na zdravje kot Spet doma. Ta kleni humor z malo narečja, malo jamranja in prodajanja bolj ali manj znanih štosov je sprejet kot odrešitev. Nikogar ne žalimo, ampak vsem le želimo, da se malo nasmejijo. Tudi tisti v Cankarjevem domu so se odzivali temu primerno. Pa četudi je bilo treba le ploskati eni folklorni skupini, ki je tolkla na odru venček polk in valčkov.

In žalostno je tudi videti Tjašo Železnik, kako zdaj nastopa v tv spotu za ponudnika digitalnih programov. Kot da je cilj vsakega, ki postane na televiziji voditelj, le to, da ga najame kakšno podjetje za svoje oglaševalske akcije. Ali pa za voditelja prireditve. Skratka, čisti biznis. Čista kontinuiteta. Še vsi kobajagi zvezdniki z ekranov so prej ko slej končali v tem biznisu trženja svojega imena. Saj veste, to je tista s televizije. Prav fajn, da je z nami, al ne?

Velikokrat pa si prav nič ne želim, da so z nami voditelji TV Dnevnika. Kako lahko verjamem Jasmini Jamnik, Elen Batista Štadler ali Dejanu Ladiku? Ali kako naj resno vzamem Odmeve, ko jih pilotira TB? Očitno gre še za eno kontinuiteto. Ta na naši nacionalki sliši na ime: dejmo zjebat tiste, ki niso naši. Dejmo uničit tiste, ki štrlijo ven. Ali pa tiste, ki si domišljajo, da brez njih ni programa. Odgovorne očitno prav malo briga, če se gledanost sesuva, saj so prepričani, da za tem stoji zunanji sovražnik. Nova oblast z grožnjami, kritizerji vseh profilov, ki hočejo nacionalki samo slabo, in jasno konkurenca, ki jih zdaj brez sramu prehiteva še z oddajo Svet.

To, da informativni program gradi ali izgublja kredibilnost prav na teh facah, ki v naše domove prihajajo vsak dan kot osrednji voditelji, pa jih ne briga preveč. Verjamem, da so vsi zgoraj omenjeni profesionalni, razgledani, pametni, dobri po srcu, polni entuziazma in energije. Verjamem tudi, da nam hočejo vse najboljše. Da se trudijo in nimajo mirnega spanca. Ampak kaj, ko jim manjka tisto najpomembnejše: prepričljivost. Tista pomembna dodana vrednost, ki jih bo enkrat že spravila stran od postanega duha institucije, ki se bori le za to, da sledi kontinuiteti…