Olimpijske igre v Afganistanu

A sarajevske olimpijske igre, prve in zagotovo tudi zadnje, ki smo jih doživljali kot naše, so kljub temu nosile v sebi nekaj neizmerno romantičnega. Žlahtni olimpijski duh se je tistega leta v Sarajevu tako lepo prepletel z idejo bratstva in enotnosti. Ta se je v mestu, v katerem še danes gori večni ogenj, seveda v popolnosti razblinila že nekaj let pozneje, ko so nanj začele padati bratske granate in ko so si bili njegovi prebivalci enotni le še v bolečini in trpljenju. Olimpijski duh pa je že kmalu zatem postal le še oksimoronski okras v recitalih markiza Juana Antonia Samarancha, ki je bil iz leta v leto bolj podoben papežu, ki na trgu svetega Petra v Vatikanu poziva ljudi, naj molijo za mir v Indoneziji.

Kljub temu pa danes po vseh tistih bombah, ki so letele na sarajevska olimpijska prizorišča in enega za drugim pobijale navijače, ki so nekoč slavili srebrno medaljo Jureta Franka, ljudje še vedno radi prižigajo večne ognje. V številnih olimpijskih mestih po vsem svetu ti tako še naprej simbolizirajo vesoljni mir, čeravno ta ne seže niti do Bagdada, Groznega, Gaze in vseh drugih mest, v katerih uradni sponzorji olimpijskih iger nimajo svojih poslovalnic in zastopnikov.

Ta svojevrstni olimpijski cinizem pa je svoj vrhunec doživel pred nekaj dnevi, ko se je na dan slovesnega odprtja zimskih olimpijskih iger v kanadskem Vancouvru, skorajda natanko v tistem slavnostnem trenutku, ko so olimpijski ogenj skupno prižigali Nancy Greene, Wayne Gretzky in Steve Nash, na drugem koncu sveta začela velika Natova ofenziva v Afganistanu, kjer so svoj neolimpijski ogenj hkrati prižgali trije svetu povsem neznani ameriški marinci.

Seveda se sliši rahlo neverjetno, a če se ob tem spomnimo, kako je Barack Obama, še eden v nizu vrhovnih poveljnikov ameriške vojske, ki se s svojo mirovniško retoriko svetu predstavlja kot zahodnjaški dalajlama, vojno v Afganistanu pred časom označil kot "boj za mir na svetu", bi lahko mirne duše sklepali, da gre Natovim generalom zgolj za širjenje olimpijskega duha v primarno neolimpijskem okolju in da usklajen začetek olimpijskih iger ter vojaške ofenzive nikakor ni zgolj ponesrečeno naključje.

Če ste tako zadnje čase prebirali časopise, ste lahko izvedeli, da Mednarodni olimpijski komite v resnici vodijo stari, bogati in belopolti plemiči ter da imajo med vsemi državami daleč največji vpliv Združene države Amerike, ki vsako leto tudi daleč največ iztržijo, medtem ko nas in našega prvega olimpijca Janeza Kocijančiča nikoli nihče nič ne vpraša. Podobnost z največjo svetovno vojaško organizacijo, katere članica je po zaslugi naše "miroljubne" politične elite tudi naša, s strani talibanov neizmerno ogrožena država, je naravnost neverjetna.

Verjetno je zato prišel čas, da "našo" vojno proti tako imenovanemu terorizmu začnemo obravnavati kot najnovejšo olimpijsko disciplino, v kateri letos prvič sodelujejo tudi slovenski olimpijski vojaki. Ti imajo sicer bolj malo možnosti za medalje, a bodo zato izkušnje, ki si jih bodo v Afganistanu nedvomno nabrali, lahko dobro unovčili že na naslednjih igrah v Iranu, Pakistanu ali Severni Koreji (Nato bo o prizorišču najverjetneje odločal v prihodnjih mesecih po predhodnem posvetovanju z ameriško in britansko administracijo). Tam se bodo tudi naši verjetno vpletli v boj za najvišja mesta, kamor trenutno posegajo zgolj Američani in sem ter tja še kakšen Britanec.

Prav lahko se torej zgodi, da se bo že leta 2012 dr. Andrej Stare oglasil z olimpijskega prizorišča v okolici Teherana, da bi nam povedal, da se je eden naših olimpijcev povsem približal tretjemu mestu in da za vodilnim Američanom zaostaja le za tri ubite talibane ter da bi ga že samo en zgrešen strel (beri: padli iranski civilist) trenutno tretjeuvrščenega britanskega tekmovalca v hipu pripeljal do tako želene bronaste olimpijske medalje. Dr. Stare nam bo potem s svojim medicinskim znanjem verjetno tudi pojasnil, kako malo je manjkalo, pa bi že lahko govorili o stopničkah, a je eden zadetih islamskih teroristov preživel, ker ga je naboj slovenskega vojaka na žalost zadel nekaj milimetrov prenizko in mu ni prestrelil aorte.

Dejstvo je namreč, da nekateri naši obramboslovci dandanes o vojaških akcijah žvrgolijo tako nonšalantno, kot bi govorili o nabiranju gob za nedeljsko juho, spet drugi pa s takšnim navdušenjem in državljanskim ponosom, kot da gre pri teh "naših" vojnah za izključno humanitarno dejavnost. Zato sploh ne bo čudno, če se bodo ljudje čez čas z nostalgijo spominjali časov, ko so kot štiriletni otročički s svojimi starši in njihovimi zbranimi prijatelji sedeli pred televizorjem ter vsi skupaj glasno navijali za "naše", ko so se ti v Afganistanu bojevali za večni svetovni mir.

In ti ljudje, če jim bomo sploh še lahko rekli ljudje, vam bodo takrat bržkone tudi rade volje zaupali, da so svoje prvo veliko razočaranje doživeli, ko so "naši" borci za mir nekega dne ustrelili "le" 56 Irancev.