Oprostite, zgrešili ste stoletje

"Ko sem prišel sem, so britanske banke zavračale prošnje za posojila. Bankirji so mi govorili, da nočejo investirati v nepredvidljivo in nasilno okolje. Smejal sem se njihovi nevednosti." Prišel je na začetku osemdesetih let, ko se je ravno dobro razplamtela vojna med Iranom in Irakom. Njegovi sogovorniki so bili težko dovzetni za argumente, da je zalivska državica varno območje, ki ga vsa okolica razume kot kraj, kjer lahko nasprotniki hodijo drugi mimo drugih in se srečajo samo takrat, ko se hočejo.

"Dvajset let kasneje me tudi niso jemali resno, ko sem jih opozarjal, da velike investicije v trgovino z nepremičninami temeljijo na trgovski spretnosti vladarja, ne pa na dejanski ekonomski moči države, ki nima nafte in živi od pristanišča."

Zmerno visoka stolpnica trgovinskega centra je videti kot pritlikavec na ozadju mogočnih zgradb za njo. Osemsto trideset metrov visok stolp Burj Kalifa se dviga visoko pod oblake in bega perspektivo, vendar so zgradbe okoli njega prav tako visoke in arhitektonsko drzne. Zbledijo pa ob pogledu na najvišjo zgradbo na svetu. Stolpnica je višja kot dva newyorška Empire State Buildinga, postavljena drug na drugega, in predrzno sameva sredi mesta. Slab mesec je bila njena razgledna ploščad odprta za obiskovalce. Potem so jo zaprli, ker so nastale težave z dvonadstropnim ekspresnim dvigalom. V mestu, kjer se postavljajo samo z rečmi, ki so prve in največje, je bilo to kakopak najhitrejše dvigalo v najvišji zgradbi na svetu. Sedaj ni čisto jasno, ali je nebotičnik spomenik poslovni spretnosti potomcev zalivskih lovcev na bisere ali njihovemu žalostnemu bankrotu. Kreditno kartico, s katero je bil zgrajen, je plačal sosednji emirat Abu Dabi, ki je bogat z nafto. Zato se stolpnica tudi ne imenuje po Dubaju, kar je veljalo do otvoritve. Ime je dobila v znamenje hvaležnosti do vladarskega soseda emirja El Kalife, ki je pokril kratkoročne dolgove.

"To je bil velik udarec za samovšečnost," je rekel sogovornik. "Kreditov je vsaj za osemdeset milijard dolarjev. Zdaj to zveni grozno. Vendar je Dubaj še vedno najvarnejše mesto na vsem Bližnjem vzhodu."

Stavek je izzvenel skoraj komično. Na mizici so bili jutranji lokalni časopisi. Na naslovnicah so imeli enajst majhnih fotografij tiralice, ki je prejšnji večer prišla iz vladarjeve pisarne. Konec januarja so neznanci v dubajskem hotelu ubili enega najpomembnejših poveljnikov oboroženega gibanja palestinske organizacije Hamas, ki je potoval skozi mesto. Namenjen je bil v Iran. Mahmuda El Mahbuha so pričakali v njegovi hotelski sobi in ga zadavili. Imeli so poniglav smisel za humor. Prišli so s ponarejenimi potnimi listi držav iz Evropske unije. Z irskimi, angleškimi, francoskimi in nemškimi dokumenti so izpeljali operacijo obveščevalnih služb iz ameriških filmov hladne vojne. Med tem, ko so svoji svoji tarči sledili po nakupovalnih središčih in v hotelskem dvigalu, so spotoma menjavali identitete in oblačila. V mestu so ostali manj kot štiriindvajset ur in za seboj niso pustili sledov. Ostali so samo posnetki varnostnih kamer, ki so beležili premike žrtve in njegovih zasledovalcev.

"To je zdaj za oblasti seveda velik problem," je rekel sogovornik. "Ampak razumejo ga predvsem kot marketinško zadrego. Dubaj je tako močno uspel kot svobodna trgovinska cona, ker je v mestu prepovedal politiko. Vedo za vse konflikte okoli sebe, vendar so prepovedali njihov uvoz na svoje ozemlje. Vojne na Bližnjem vzhodu so resnične, morajo pa biti nevidne, ker škodijo poslom."

Edini fanatizem, ki ga mesto dovoljuje, je poslovna strast pripadnikov investicijske politike. Vse druge izženejo. Drugi ob drugih lahko v mestu začasno bivajo Indijci in Pakistanci, Iranci in Američani, Rusi in Čečeni. Svoje probleme morajo reševati drugje. Pakistanska premierka Benazir Buto je politično pregnanstvo preživljala v Dubaju. Večina delavcev v industrijskih conah prihaja iz Indije, ki je v bolj ali manj neprekinjenem spopadu s Pakistanom od leta 1948, ko sta se obe državi znebili nadvlade britanskega imperija. Nikoli se ni počutila ogroženo. Njen mož Asif Ali Zardari, ki je po njenem uboju postal predsednik Pakistana, je za vsak primer ohranil vilo v neposredni soseščini igrišča za golf.

Tudi smrt El Mahbuha bi potisnili ob stran kot nepomemben dogodek z obrobja sveta, če mu Hamas v Siriji ne bi priredil velikega pogreba in za njegov uboj obtožil Izrael. Pragmatični vladarji zaliva previdno navezujejo stike z Izraelom, vendar jih želijo ohraniti čim manj vpadljive. Strogo so se vzdržali vsake neposredne obtožbe kogar koli in so protestirali zgolj proti temu, da se je atentat zgodil pri njih.

Dajejo vtis, da jih moti pridih zastarelosti klasične akcije obveščevalnih služb. Ko so leta 1971 dobili samostojnost, so državo zasnovali kot sodobno tvorbo, ki temelji na vratolomnih eksperimentih tehnologije in avtomatiki. Zgradili so največje pristanišče med Evropo in Azijo ter v zadnjih desetih letih ob njem postavili modernistično mesto, ki se upira zakonu težnosti. Sodobne vojne se razvijajo v območju nevidnosti. Moderno je, da nad bojišči letijo prostemu očesu nevidna robotska letala, ki streljajo rakete na nevidne sovražnike na tleh. Bojujejo se abstraktni koncepti, ne pa resnični ljudje. Zgodovina teče tako kot govoreča dubajska mestna železnica, ki vozi dvajset metrov nad zemljo brez strojevodij in sprevodnikov. Od nakupa karte do izstopa se potniki pogovarjajo samo s stroji. Tehnološko sproščena domišljija ima čisto praktične učinke. Tudi dobršen del denarja, ki je zadnjih deset let pritekal v mesto, je bil namišljen proizvod modernih bančnih tehnologij. Vendar je iz njega nastalo resnično, četudi nekoliko sanjsko mesto.

Skoraj žaljivo se zdi, da v mesto pride enajst živih atentatorjev, ki porabijo en cel dan, da opravijo delo ene rakete. Politični atentati so bili del kulture devetnajstega stoletja in so šli iz mode že v prvi polovici dvajsetega. Tudi beseda ni več v uporabi. Nadomestil jo je veliko bolj moderen pojem terorizma, ki pa se v spodobnih poslovnih krogih ne uporablja.