Striptizeta in dvanajst palčkov

"Peticija je usmerjena proti ustavi Republike Slovenije, v kateri je zapisano, da za obrambo te države skrbijo obrambne sile. In usmerjena je proti zakonu o obrambi, v katerem natančno piše in v državnem zboru je bilo z dvotretjinsko večino sprejeto, kaj so naloge slovenske vojske in obrambnih sil te države. To kar v peticiji piše je neposredno, direktno usmerjeno proti ustavi in proti zakonu o obrambi."

"Upam, da bodo predlagatelji in tudi ugledni podpisniki peticije nekega dne pripravljeni oditi v tujino na mednarodne operacije in misije, kjer bodo z vsem svojim znanjem ugledom, sposobnostmi, šarmom in motivacijo prispevali k vzpostavitvi miru, varnosti, socialni varnosti in medsebojnega razumevanja v teh državah, ki so danes producentke nevarnosti, groženj in vojn. Šele takrat bom tem pobudnikom verjela, da so resnično iskreni."

Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo na Radiu Študent v petek, 29. januarja 2010

***

Ne, Slovenska vojska in vse, kar je z njo povezano, te nikakor ne pusti ravnodušnega. V glavnem te spravlja v slabo voljo, včasih pa te spravi tudi v smeh. Kot denimo novica iz rumenega tiska, da je v Vipavi decembra skupina kandidatov za poklicne slovenske vojake uspešno končala usposabljanje in si je zato v nekem lokalu omislila zabavo. Se spodobi in je v navadi. In da bi bila zabava kar najbolj ameriška - saj smo vendar v Natu! - so si omislili zabavo s striptizeto. Kar ni čisto v skladu z likom slovenskega vojaka, a je razumljivo. In so se napili. Kar ni prav. Je pa skoraj neizogibno. Pa so pogumni vojački hoteli biti preveč domači s striptizeto, kar pa sploh ni prav, ker tega ni bilo v najemni pogodbi. A je za fante, ki so jim mame še pred kakim letom ali dvema stiskale mozolje, predvidljivo. Vendar se tu zgodba zaplete. Striptizeta je imela svojega šoferja. Močnega. Premočnega za neustrašne slovenske vojačke. Ker so ga junaško izzivali, so doživeli svoj Afganistan. Kar na domačih tleh. Enega so celo nezavestnega odpeljali v bolnišnico. Kar se ne spodobi. Kaj se ne spodobi? Po uradni verziji to, da se vojaki Slovenske vojske pretepajo po gostilnah, po neuradni pa predvsem to, da se dvanajst slovenskih profesionalnih vojakov, potencialnih komandosov, pusti premikastiti enemu, pa čeprav nekdanjemu tekmovalcu v borilnih veščinah. Menda je svoj čas bil vabljen v Slovensko vojsko. Pa ni šel. In kaj bi bilo drugače, če bi bil tudi on inštruktor slovenskih vojakov, so ga vprašali. "Vsaj to, da bi jih naučil manir," je diplomatsko odgovoril po pretepu.

No, Slovenska vojska je, kakršna je. Ni boljša pa tudi slabša ne, kot je slovenska politika. In tu se začenja problem, namreč, odnosa med vojsko in politiko ter širše odnosa med vojsko in civilno sfero. Kdo naj odloča in kdo (naj) posluša. V demokratični državi mora vojska poslušati politiko, ta pa javnost. Zato so bili posnetki iz nedavnega odbora za obrambo srhljivi. Po odločni intervenciji poslanca Franca Jurija je bilo namreč jasno, da je v Sloveniji resno in akutno vprašanje, kdo določa slovensko obrambno strategijo. Vojaška ali civilna sfera?

Seveda tudi nekateri poslanci nosijo vojaška očala, denimo poslanec Jožef Jerovšek. In ta isti poslanec ima grdo navado, da kleveta tiste, ki niso navzoči, da bi lahko replicirali. Takšno skrivanje za varnimi zidovi parlamenta in poslanske imunitete je podlo in zavržno. V tem istem odboru za obrambo me je prejšnji teden, ko je beseda nanesla na Mladinino peticijo, obsodil, da sem ga lažnivo obsodil, da ima partijsko preteklost. Kako, prosim? Tega nisem nikoli izjavil, ne zapisal. Resda sem kdaj pa kdaj omenjal neke druge Jerovške, eden od njih je sicer sorodnik poslanca Jožefa Jerovška, a to sploh ni pomembno. Nisem Janšev jurišnik in me gentilni obrazci ne zanimajo. Pomembno je, da je tisti drugi Jerovšek, ki je danes na protikomunističnih okopih, bil praktično "do konca" v partiji. In bil je veliko več kot le navaden član, ki ubogljivo plačuje članarino. A za Jožefa Jerovška česa takega nisem ne trdil ne zapisal. Kdo se je torej zlagal? Prav zanima me, ali se bo ojunačil, zbral dokaze za svojo trditev ali pa se bo posul s pepelom, se opravičil in priznal, da je lažnivec on. Ga bom vsake toliko spomnil, da ne bo ostalo nedorečeno.

Toda poslanec Jerovšek je zgolj prehodni vremenski pojav v tej diskusiji o položaju in vlogi Slovenske vojske. Veliko bolj pomembno in občutljivo je, kaj k temu reče resorna ministrica. In ta je po začetnih velikih pričakovanjih - navsezadnje je akademsko kvalificirana strokovnjakinja na področju obrambe - razočarala na vsej črti. Najprej zaradi nadvse spornega nakupa finskih oklepnikov. Namesto da bi velela raziskati vse možnosti, da se ta "najbolj transparentni orožarski posel" (tako bivši minister Erjavec) razveljavi ter vojaška naročila in potrošnja spravita v okvire, ki jo obubožana država še zmore, nenehno izsiljuje (tudi s cenenimi učinki živih videokonferenc iz Afganistana) dodatne nabave, celo transportno letalo, da ne bodo ubogi vojaki čakali po več dni na vrnitev s terena. Kdo pa nam (pravzaprav njim) je kriv? Če jim zavezništvo ne more zagotoviti prevoza, naj ostanejo doma. V Iraku in Afganistanu ni legitimnih razlogov za navzočnost tujih vojska. V Iraku in Afganistanu smo okupatorji. Takšen status imamo zaradi manipulacij, ki so nas v kontingentu mednarodnih sil pripeljali v nesrečni deželi. In predvsem nas kot okupatorje dojema večina prebivalstva obeh dežel. Zato bo sprenevedavo in hinavsko točiti solze, ko se bo prvi vojak vrnil v PVC-vreči.

No, vsako mejo dobrega okusa pa je ministrica presegla s svojimi reakcijami na Mladinino peticijo. Mladinino peticijo (http://www.mladina.si/dnevnik/29-01-2010-ukinimo_vojsko_/), s katero podpisniki zahtevajo temeljito rekonstrukcijo in redefiniranje Slovenske vojske, je označila za protiustavno dejanje. "To, kar v peticiji piše, je neposredno, direktno usmerjeno proti ustavi in proti zakonu o obrambi," zabije. Ja, zares huda obtožba. Že dolgo ni nihče, celo z Janševe strani ne, kakšne civilne pobude kvalificiral tako. A potem je ostalo zgolj pri tej izjavi. Ministrica se mora odločiti, ali podpisnike kleveta in se opravičiti ali v skladu z vlogo resorne ministrice podati predlog za pregon. Ker ji je verjetno kdo prišepnil, da klati neumnosti, se je kasneje popravila, da je sicer vsaka peticija legitimna. To je šele nesmisel! Še kako so nekatere peticije lahko protiustavne! Denimo takšne, ki ščuvajo k nestrpnosti, izključevanju posameznih družbenih skupin.

A še huje se je ministrica spozabila, ko je dodala, da bo verjela v iskrenost akcije, ko bodo predlagatelji šli v mednarodne misije "v teh državah, ki so danes producentke nevarnosti, groženj in vojn". Če odmislimo dejstvo, da so na vrhu držav producentk groženj in vojn naša zaveznica ZDA, ostaja nadvse osupljivo arogantno smešenje podpisnikov. Koga bi to Ljubica Jelušič pošiljala "na mednarodne misije"? Na moralno preizkušnjo? Praktično vsi pobudniki imajo "življenjepis". Ko je bilo treba, so pokazali svoj civilni pogum. Ne Ljubice Jelušič ne zvestega stotnika Jožefa Jerovška ni bilo nikoli zraven, da bi s svojim "znanjem, ugledom, sposobnostmi, šarmom in motivacijo" pripomogla k širjenju polja svobode. In če Jelušičeva pravi, da je peticija napisana tako, da sodi v neki prejšnji čas, ji moramo odvrniti, da je čas zgrešila predvsem ministrica. Takšen slog spada denimo v čas, ko je bil jugoslovanski zvezni sekretar za ljudsko obrambo Nikola Ljubičić. Ni čudno, da so v Mladininem Rolanju zato ministrico hudomušno prekrstili v Jelico Ljubičić.