Pilula za vsak primer

Bila sem navdušena. Še en dokaz, kako lepo je biti zdravnik. To se mi je v zadnjih petnajstih letih zgodilo že vsaj trikrat. Vsakič ko smo imeli te preglede, je stvar potekala po enakem scenariju: najprej me zdravnik osumi podhranjenosti, četudi si te besede ne upa uporabiti, in to zato, ker namesto vame, ki sem resda bolj dolginaste sorte, a vseeno krepki suhec, bolšči v tiste tabele, po katerih bi morala imeti deset kilogramov več. Čeprav ima pred sabo kartoteko, ki mu dokazuje, da tehtam dobrega pol centa že trideset let in bi me torej lahko dali v formalin kot redek srečen primerek nespremenjene teže z obilno merico zdravja, mi dopoveduje, da znanost pravi drugače, da odstopam, pa pika, pa naj se še tako dobro počutim. Ne le, da sem premalo mastna (a naj samo takole mimogrede omenim, da je imela ta zadnja zdravnica celo po njenih tabelah vsaj deset kilogramov preveč?), po žilah sem celo preveč mastna (holesterol, buuuu!), se pravi, da odstopam še od ene tabele, v katero zdravniki verjamejo enako trdno kot v očenaš.

»Tablete bodo potrebne,« je rekla gospa doktor že pred leti. »Za koliko časa pa?« vprašam stvarno. »Do konca.« »Konca česa? Bolezni?« vrtam. »Ne, povišan holesterol v resnici ni bolezen. A ga je treba zdraviti. Do konca torej...« »A mojega?« »Da...« »Ampak jaz bom živela vsaj še petdeset let,« ji odločno prognoziram stanje. »Petdeset let vsak dan tableta??« »Ja, nič hudega...«

No, enak dialog ima na tisoče žensk vsak dan tudi v ginekoloških in »osteoporotičnih« ambulantah. Le redke upajo zavrniti to »znanost«, polovica vseh menoznih žensk razvitega sveta je na tabletah. Komu je bilo v interesu, da je staranje spremenil v bolezen, ki ji zna odpomoči le čudežna tabletka, ne pa terapevtski pristopi, socialni in športni programi? Zakaj javni denar farmaciji namesto za gradnjo bazena? Kako je starost postala bolezen, ki jo je treba zatreti, za vsako ceno? Le tako boste pri stotih umrli mladi, zdravi in lepi.

Zdravniki so vse bolj šamani, ki verjamejo v božanstva, imenovana GlaxoSmithKleine, Novartis idr. In kot vsak pravi vernik tudi oni ne potrebujejo empiričnih dokazov, da bi verjeli v Bolezen. Empirija, v tem primeru jaz, sem namreč gospe doktor povedala, da sem vegetarijanka, da vsak dan sopiham na Rožnik in športam (več, kot je ona v življenju gledala športnih prenosov po televiziji, če sodim po njeni mišični masi). Ko je dobila moj izvid, pa se ji očitno ni ljubilo pogledati v kartoteko, preprosto je zapisala mantro o debelosti, svinjskih zarebrnicah in čudežni pilulici. In tako zdaj po njenem nasvetu jem še manj, celo iz posnetega jogurta frcam sled edinih živalskih maščob, s katerimi sem se doslej po nemarnem tako veselo mastila, namesto na Rožnik bom odslej vsak dan krenila kar na Stol.

Ja, lepo je biti zdravnik za medicino dela. To je namreč tista storitev, ki jo morajo firme po zakonu financirati in ki omogočajo lepo eksistenco zasebnim ordinacijam, kjer se igrajo tovrstne dohtarje. Temu se reče trg, kjer je strokovnost le eden izmed dejavnikov, prvi je namreč cena. Podjetja imajo seveda ves interes, da plačajo čim manj, ordinacije, da zaslužijo čim več. Nagradno vprašanje: kdo torej izgubi?

Kajti tu je še ena umazana malenkost: firme nimajo rade bolnih delavcev. Če torej zdravnik resno vzame svoje delo in ugotovi, da ima veliko zaposlenih poklicne bolezni, kot se je to zgodilo pred leti v neki steklarni, firma pritisne na zdravnika. Ali ga zamenja. In spet so vsi čudežno zdravi. V čigavem interesu je torej bilo, da so se ti pregledi izvzeli iz javnega zdravstva? 

To je torej še eden izmed šarmov privatizacije zdravstva: zasebne ambulante se prebijejo do varnih korit, rednega dotoka denarja, minimalnih investicij (osnovni laboratorij, respiratorček..., no, res je, stene čakalnice so bile oblepljene s fototapetami), osnovnega zdravniškega dela, ki bi ga zmogla vsaka višja medicinska sestra v vsakem dispanzerju (saj veste, okrepljeni H na izvidu pomeni high, visoko, L low, nizko, če si zares bolan, pa te tako in tako spet vzame v roke osebni zdravnik ali bolnišnica), medtem ko javni sistem ne sme do tega enostavnega zaslužka, nosi pa vse finančno in strokovno breme temeljnih raziskav in specializacij, najdražjih investicij v medicinsko opremo, najhujših bolezni in največjih odgovornosti za življenje bolnikov.

Da so ljudje pogoltni na lahko zaslužen denar, seveda ni nič novega. Težava je ta, da tej pogoltnosti strežejo države. Te so očitno skoz in skoz prestreljene z lobisti, ki ščitijo zasebni kapital, pa naj gre za farmacevtskega ali zdravniškega, in ki veselo izčrpavajo javno blagajno. Uspejo jim celo stvari, ki se zdijo skoraj neverjetne: vrsta evropskih ministrov za zdravje je, kot vidimo zdaj, zaradi izsiljevanja farmacije podpisala nezakonite pogodbe za dobavo cepiva proti novi gripi. Ki je, kot tudi vse kaže, bila le raca.

A poglejmo si najnovejši slovenski primer. V Sloveniji ga ni bolj kompromitiranega strokovnega društva, kot je zdravniška zbornica. Dve leti gledamo, kako zavlačujejo in izničujejo vse, kar bi jim nalagali zakon, stroka in etika. Vsako drugo društvo bi po tej sramotni šlamastiki doživelo najprej upor in zmanjševanje članstva (ali upor zoper obvezno članstvo) in nato odvzem javnih pooblastil, za katere se je ta predstavnik ceha izkazal povsem nekompetenten.

Pri nas je drugače: po letih naravnost grozljivih razkritij o tej druščini in nemalo ostrih besedah ministrstva za zdravje je minister Miklavčič minuli teden poslal v obravnavo predlog novega zakona, ki – pušča zbornici vsa pooblastila. Nedotakljivi so spet zmagali. Minister je rentačil, žugal, na koncu pa ubogal zdravniški lobi: »Zaradi ekscesnih primerov ne bi spreminjal zakona.« Ekscesnih primerov? Zavlačevanja v primeru Nekrep, neupoštevanja odločitve komisije o zdravnici v tem primeru, sumljivih izobraževanj zdravnikov, pozivanja zdravnikov k iskanju oglasov, popolnega molka članstva v vseh teh primerih (in molk je strinjanje)? Temu, oprostite, ni mogoče reči eksces, temu se reče katastrofalno delovanje na vsej črti. Če bo torej koalicija tudi tukaj stisnila rep med noge in požrla vse obljube, potem nam zdravje res lahko da le še ljubi bogec.