Rekviem za levico

Pričakoval sem, da bo v takih razmerah marsikdo na slovenskem levem polu zacvetel. Pri tem seveda nimam v mislih zgolj običajne sindikalistične retorike, temveč tudi trditve mnogih intelektualcev, predvsem v odzivu na predlog reform, ki ga je skupina strokovnjakov pripravila v času Janševe vlade. Spomnimo se samo zbornika Pogledi na reforme iz leta 2006. Slovenski levici je nato uspelo zmagati na volitvah. Ker so nekateri izmed avtorjev prispevkov v zborniku postali celo ministri, naj za potrebe današnje kolumne citiram srž prispevka ministra Ivana Svetlika, kot ga je sam nedavno povzel za časnik Finance: "Neprimernost kulturne podlage za neoliberalne reforme sem videl v treh vrednotah, katerih dominantnost je bila empirično potrjena: v izogibanju negotovosti, v kratkoročni usmerjenosti in v individualizmu."

Glede na to, da je levica prevzela vodenje vlade ravno v času, ko naj bi kriza razgalila vse slabosti kapitalizma, ki jih je njihova intelektualna elita izpostavljala, bi pričakovali, da bodo ukrepali tako, kot so pred volitvami govorili in ponudili alternativo, ki bi kapitalizem v Sloveniji naredila bolj pravičnega. Danes lahko že preverimo, kaj so dejansko naredili.

Na področju obračuna s pogoltnimi kapitalisti in menedžerji, ki naj bi na plečih delavcev neupravičeno bogateli, je bila današnja leva vlada že vnaprej obsojena na simbolni poraz. Tajkuni so tipičen primer kapitalista, ki do svoje pozicije ni prišel z uspehom na trgu kot klasičen podjetnik, temveč primer političnega podjetništva, ki uspeva v razmerah s šibkimi institucijami pravne države. No, zadnji izhajajo iz bazena tako imenovanih rdečih direktorjev. Imajo torej podobno ideološko ozadje kot sedanja vladajoča politična elita. Nikakor ne želim zmanjševati "zaslug", ki jih je imela desnica pod Janševo vlado pri dokončanju procesa, vendar je vseeno treba priznati, da so prave korenine procesov oblikovanja danes finančno propadlih gospodarskih stebrov na levem političnem polu. Če ne drugega, lahko samo pogledamo, kakšne partijske knjižice so v žepih nosili mnogi akterji. Danes sta dva najbolj razvpita padla s svojih položajev, drugi še vedno trdno v sedlih prosijo za državno pomoč.

Porazov levice na simbolni ravni s tem še ni konec. Poleg ekonomske zaslombe je za obstoj določene politične struje potrebna tudi intelektualna. Če ta izgubi svojo kredibilnost, takšna politična opcija nima perspektive. Zgoraj omenjeni zbornik, pri katerem so sodelovala mnoga akademska imena, je vsekakor bil prikaz moči intelektualne baze levice. Kakšna je ta moč danes?

V letu 2006 smo videli srdito nasprotovanje liberalnim reformam. Danes lahko pogledamo vladno izhodno strategijo in vidimo, da na področju strukturnih ukrepov praktično kopira iz prej tako kritiziranega dokumenta. To drži za čisto vse ukrepe s področja reforme trga dela, pokojninske reforme in posodobitve sistema socialnih transferjev. Ste besedne zveze, kot so lažje odpuščanje, omejitev socialnih prispevkov navzgor, prenos davčnega bremena na posredne davke, višanje upokojitvene starosti, razbremenitev gospodarstva..., slišali že kdaj prej? Intelektualni tabor politične levice je pred krizo tako imel veliko za povedati o tem, kaj je v kapitalističnem gospodarstvu narobe. Na začetku krize so hitro pristavili, da so imeli prav. Sedaj pa, ko razmišljajo o izhodu iz krize, ponavljajo povsem enake predloge ukrepov "kuge liberalizma".

Vendar od tega, da so se nekateri nekdanji kritiki pošteno osmešili s prevzemom prej kritiziranih ukrepov, škode ni. Škoda nastaja pri ukrepih, ki jih v programu liberalnih reform ni bilo. V nebo vpijoč primer je nov zakon o minimalni plači. Izračuni Umarja so pokazali, da si zaradi tega ukrepa lahko obetamo okoli 5000 več brezposelnih že na kratek rok, dolgoročno pa bo brezposelnih še nekajkrat več. Očitno je, da se tistim, ki bodo izgubili delo, z dvigom minimalne plače pravice ne bodo povečale, saj višje minimalne plače še videli ne bodo. Vendar je minister Svetlik na to hitro našel odgovor. Dodatnih več tisoč ljudi na cesti je lahko tudi pozitivno, saj so to delovna mesta, ki se tako ali tako morajo "prestrukturirati".

Tak način izvajanja strukturnih reform se pomembno razlikuje od predloga reform, ki smo ga naredili leta 2006. Tisti predlog je poudarjal, da se z reformami želijo ustvariti nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, vendar ni vseboval niti enega ukrepa, ki bi metal ljudi na cesto. Razlog je preprost. Ljudje niso stroji, ki jih lahko demontiraš iz tovarne in montiraš nove, in brezposelnost je najhujša socialna stigma. Na delovnem mestu imajo ljudje bistveno večje možnosti priučiti se k novim tehnologijam. Danes brezposelni zaradi dviga minimalne plače tvegajo postati trajno brezposelni in zato trajno potisnjeni na obrobje družbe tako sociološko kot ekonomsko.

Svetlikova utemeljitev pozitivnih učinkov dviga minimalne plače pa ni samo perverzna, temveč tudi, recimo temu, logično vprašljiva. Ste se vprašali, zakaj ne bi zvišali minimalne plače kar na 2000 evrov? Po ministrovi logiki bi se s tem lahko prestrukturirali v najbolj razvito gospodarstvo na svetu. Jaz lahko na logiko takih ukrepov dodam samo, da naj jih država opremi še z gledališko predstavo Voltairovega Kandida, ki bi gostovala po slovenskih mestih z zaprtimi tovarnami in ljudem vlivala optimizem za prihodnost. Iz tega bi lahko naredili celo izvozni artikel in, na primer, zaradi aktualnosti najprej gostovali v Grčiji, kjer bi minister Svetlik na premieri občinstvu razložil, da je dobro, da je njihova država pred bankrotom, saj morajo ja prestrukturirati svoje javne finance.

Pod črto imamo torej opravka z ljudmi, ki so pred kratkim neprimernost kulturne podlage za liberalne reforme videl v domnevnem pomanjkanju vrednot, kot so izogibanje negotovosti in dolgoročna usmerjenost. Danes sprejemajo ukrepe, ki so izrazito kratkoročni in sprejeti z namenom ugajanja sindikatom, in porivajo tisoče ljudi v brezposelnost, ki je glavni vir ekonomske in socialne negotovosti.

Levica se je znašla na moralnem in intelektualnem dnu. Kratkoročni politični oportunizem sindikatov in vlade pod zastavo boja za manjšo neenakost v družbi bo tisoče ljudi in njihovih družinskih članov plačalo z nižjo socialno varnostjo. Če pri tem slišim sindikalnega voditelja ob predlogu kapice na prispevke za socialno varnost, ki ne bo niti enega delavca pognala na cesto, da je vlada pokleknila pred kapitalisti, potem lahko dodam, da so nekateri pokleknili pred neumnostjo. Kot taki današnji akterji levice nimajo perspektive. Preostali lahko samo delimo njihov perverzni optimizem in upamo, da bo na pogorišču zraslo nekaj novega.