Bivol v tigrovi koži

Kitajci nimajo vzroka, da bi si kvarili tradicionalno petnajstdnevno praznovanje, ki ga bodo sklenili s tako imenovanim malim novim letom oziroma festivalom lampijonov konec tega meseca. Številke, s katerimi so naredili obračun pod zahodno leto 2009, so pokazale, da globalna finančna kriza njihovo gospodarsko rast kljub črnogledim napovedim ni spravila opazno pod deset odstotkov. Hkrati pa so ob vstopu v tigrovo leto prehiteli prvega azijskega gospodarskega tigra, Japonsko, ter jih do svetovnega primata nad ZDA po oceni OECD loči samo še desetletje. A posledično so vse večja tudi pričakovanja razvitega sveta, naj Kitajska stopi bližje k podpiranju svetovnega finančnega sistema, zato bo obdržana bivolska vkopanost kitajskega vodstva v tigrovem letu na hudi preizkušnji.

Mnogi, ki spremljajo preobrazbo Kitajske v svetovno gospodarsko in siceršnjo velesilo, ocenjujejo, da se zelo samozavestna in gibčna pripravlja na finalno tekmo z ZDA. Očitno pa tako ne menijo v Pekingu, kjer tek upočasnjujejo na premišljene korake in se izogibajo vsakršnim tveganjem. Ko gre za politične oziroma diplomatske premike, je preostanek sveta tega pri Kitajski vseskozi vajen in zaradi razmer, v katerih so se znašli najbolj glasni kritiki trdožive komunistične države, najraje tiho. To je bilo zelo očitno ob lanskem obisku ameriškega predsednika Baracka Obame, prav politično servilno pa se je v Pekingu obnašal Nicolas Sarkozy, ko je konec novembra blagoslavljal kupoprodajne pogodbe o airbusih in jedrskih reaktorjih. A če je mogoče zamižati na politično oko, je v gospodarskem ječmenček, ki vse bolj žuli. Merkantilizem, ki ga je na področju ekonomije drastično reformirani enopartijski komunistični sistem postavil na sodobnejše temelje, namreč predstavlja resen izziv zahodnjaški veri v svobodno tržno gospodarstvo. Za zdaj še blagi protekcionizem, h kateremu se zaradi trgovinskega neravnovesja s Kitajsko in podcenjenega juana zatekajo tako ZDA kot Evropska unija, pa je zgolj uvertura v dogajanje, ki ga je nedavno napovedal Paul Krugman, Nobelov nagrajenec za ekonomijo.

Krugman je ocenil, da bo leto tigra kitajsko leto, vendar ne v pozitivnem smislu, ker se kot nedvoumna trgovinska in finančna velesila enostavno ne obnaša kot druge velike ekonomije. Ko umetno vzdržuje izjemno visok trgovinski presežek v menjavi z drugimi državami, se, trdi ameriški ekonomist, v obnemoglem svetovnem gospodarstvu obnaša naravnost plenilsko. Plavajoči tečaj, kot v primeru dolarja, evra ali jena, bi vrednost kitajske valute potisnil navzgor in zmanjšal razlike v proizvodnih stroških, tako pa je po nekaterih izračunih tudi za več kot tretjino podcenjen juan resda velika spodbuda kitajskemu državnemu izvoznemu industrijskemu sektorju, a hkrati odvrača milijardno armado kitajskih potrošnikov od (pre)dragega uvoznega blaga. Krugman je na hitro izračunal, da lahko nadaljevanje takšne pekinške tečajne politike samo ZDA v naslednjih dveh letih velja izgube 1,4 milijona delovnih mest.

Podobno kot pri podnebnem sporu so se razvite države in Kitajska začele loviti za rep. Če se pri izpustih toplogrednih plinov ne morejo dogovoriti, ali si morajo prej natakniti uzde tisti, ki so doslej spustili največ CO2 v ozračje, ali oni, ki ga v prebujenih razvojnih ambicijah šele bodo, je pri trgovinskem sporu prevladujoča dilema, kdo naj se prvi odpove protekcionizmu oziroma državnemu ujčkanju (izvoznega) gospodarstva. Zaradi širokega državnega intervencionizma, s katerim je zahod reševal zablode neoliberalizma, je Kitajski težko pridigati o njenih ekonomskih napakah. Ne nazadnje se je ta najštevilčnejša, a tudi ena najrevnejših držav v zadnjih treh desetletjih s poprečno več kot devetodstotno gospodarsko rastjo zapisala kot najhitreje razvijajoče se gospodarstvo v vsej zgodovini.

Ko se je pred tremi desetletji Kitajska začela odpirati, je najrazvitejši del sveta videl v njej troje - poceni delovno silo, obetavni trg in velike dobičke. Vse troje se je uresničilo, le da je bil račun narejen brez krčmarja, to je Pekinga. Političnoekonomski cunami, ki naj bi zalil Kitajsko s podobnimi učinki, kot je vzhodno Evropo in Rusijo, ki so bile prisiljene zaplavati z njim, ni sledil potresnemu obračunu z maoizmom. Prav nasprotno, val je krenil navzven in zahodni gospodarski strategi ugotavljajo, da so se podjetja v njihovih državah znašla v vlogi lososov, ki plavajo proti temu toku, pri čemer mnogim to sploh ne uspeva. Najbolj očitno je bilo to najprej v tekstilni in obutveni industriji, s kitajskim osvajanjem višjih proizvodnih stopenj pa je obnemoglih lososov vse več.

Če uporabim prispodobo, je Kitajska vse mogočnejši bik v areni z bikoborci, ki nadzorujejo njegovo gibanje, a v rokah nimajo ničesar, razen ogrinjala in (prazne) grožnje, da je nekje na dosegu še sulica. Če se bo prelevila v resničnega tigra, bo ta "ples" postal izredno nepredvidljiv in tvegan. Tega si očitno ne želi nihče in zato je pričakovati, da bo tigrova koža za leto dni le preobleka bivolu, kar Kitajska dejansko že nekaj časa je in bo očitno tudi ostajala v prihodnjih letih. V pravkar minulem, ki je nosilo ta znak, se je s pomočjo globalne krize pokazala v pripisani stanovitnosti in pragmatičnosti, pri čemer pa je najbolje izkoristila tisto, od česar so dobičke pričakovali predvsem drugi - delovno silo in trg, ki šteje skorajda četrtino svetovnega prebivalstva. Ko si bo Kitajska nadela ob letu osorej zajčjo (za nekatere mačjo) kožo, ne bo drugačna kot v tigrovi.