Med purgerji

Za medsosedsko domačnost gre, ki te zaniha, kot zavetiščno varen vonj kake ljube ti špajzice. Nepozabni izkušnji, ki je ta občutenja sprožila, se reče Zagreb Winter Classic. Hokejska tekma na prostem, ki je bila pred dvema tednoma na starem zagrebškem odprtem drsališču Šalata. Dogodek, ki ga nisem smel zamuditi. Purgerstvo je pač preveč slikovito vznemirljiv pojav, da bi se mi to pripetilo. Purgerstvo kot zagrebško hotenje po tem, da bi skombinirali "mitelevropskost" ter zadržali možnost, da bodo zagorska skuta in "purice" na tržnici zadržale kakovost.

Jamranje za časi in stanjem duha, ki morda nikdar ni obstajal v obliki, kot se ga danes plasira, je pa vsekakor zagrebški trend. Kajti purger izhaja iz Bürger, meščan alias "rođen u Zagrebu". In če je ta hip kaj ultimativno purgerskega, potem je to hokejska tekma zagrebškega Medveščaka. Prek njega se tamkajšnji živelj vživlja v nostalgijo po socialistični preteklosti, v kateri se jim je lahko ugodno kolcalo po rajnki Avstriji. No, zabavno je, da ob tem kažejo znamenja humorne distance: "Ne mečite predmetov na teren, nimamo denarja za kazni!" Hokej v Zagrebu je v teh časih torej več od igre. Figurira kot skromnostno nerazsipen športni alter (nogometu, košarki itd.), ki pa polni tribune. Scena, kjer v VIP-prostoru strežejo kuhančka, medico in tlačenko, na tekmi pa spuščajo stare "popefke". Po to kombinacijo sva se s sopotnikom odpravila in je bila tudi izdatno deležna. Vključno z enournim druženjem z g. Zdenko Vučković, pevke, prek katere se bo kdo od vas spomnil mladosti po njenem hitiču Tata, kupi mi avto. Kajti na tekmah Medveščaka nekako ni prostora za Seve, Jasmina, Oliverja, Miša ali Ceco, ampak eter pripada starošlagerašem, kot so bili Ivo Robić, Ivica Šerfezi in gospa Zdenka. Njen nastop na preprogi sredi igrišča je sproščeni uradni spiker napovedal: "In zdaj kraljica Šalate, nekoč je za naše hokejiste švercala opremo, ena in edina, Zdeeeeeenkaaaa Vučkoviiiiiiiić!!!!" Kvišku srca moment na tribunah, primerljivo s tem, ko v Hali Tivoli spustijo Malo teraso.

agrebčanom gre zavidati. "Dogaja" jim hokej. "Dogaja" tako, kot v Ljubljani in na Jesenicah bržkone ni "dogajal" že dolgo, in sprašujem se, ali sploh še obstaja kaj, kar bi nas, Slovence, lahko polnokrvno razvnelo. Morda štart jedrskega programa ali ideja, da se pridružimo Kitajski. Zagrebčani so noter že samo zaradi hokeja. Jeseničan Robert Kristan, ki stoji pred njihovimi vrati, je recimo takšen heroj, da dobiš vtis, kot da zagrebški malčki ne morejo zaspati, če ob sebi nimajo njegove lutke. In če kje na Hrvaškem iščete antislovenstvo, potem je hokej neprimeren kraj. Povezave in navezanosti na našo deželo so tam pač premočne, doživeti dozo tega je pa, verjemite mi, sproščujoč občutek. S hrvaško-slovenskimi odnosi je bilo vedno tako, da se osrednje scene niso razumele, alterodseki pa. Zato je bil toliko večji spodrsljaj večera to, da sva s partnerjem pozabila realizirati nakano, da vzameva plastični kozarec, na katerega robu je diva Zdenka pustila večkratne sledi svoje šminke. Če že ne bi končal kot prehodni pokal za najsosedsko potezo leta, bi zagotovo dobil poseben prostor v našem zavetišču. alentinovo je tu in naj tokratni zapis posvetim posebni naklonjenosti. Do Hrvatov. Nepozabnemu doživetju "flusha" v glavi, toplini, ki otopi možgane, ko bajsi z ene strani meje dojame, da misli podobno kot bajsi z druge strani.

Za medsosedsko domačnost gre, ki te zaniha, kot zavetiščno varen vonj kake ljube ti špajzice. Nepozabni izkušnji, ki je ta občutenja sprožila, se reče Zagreb Winter Classic. Hokejska tekma na prostem, ki je bila pred dvema tednoma na starem zagrebškem odprtem drsališču Šalata. Dogodek, ki ga nisem smel zamuditi. Purgerstvo je pač preveč slikovito vznemirljiv pojav, da bi se mi to pripetilo. Purgerstvo kot zagrebško hotenje po tem, da bi skombinirali "mitelevropskost" ter zadržali možnost, da bodo zagorska skuta in "purice" na tržnici zadržale kakovost. Jamranje za časi in stanjem duha, ki morda nikdar ni obstajal v obliki, kot se ga danes plasira, je pa vsekakor zagrebški trend. Kajti purger izhaja iz Bürger, meščan alias "rođen u Zagrebu". In če je ta hip kaj ultimativno purgerskega, potem je to hokejska tekma zagrebškega Medveščaka. Prek njega se tamkajšnji živelj vživlja v nostalgijo po socialistični preteklosti, v kateri se jim je lahko ugodno kolcalo po rajnki Avstriji. No, zabavno je, da ob tem kažejo znamenja humorne distance: "Ne mečite predmetov na teren, nimamo denarja za kazni!" Hokej v Zagrebu je v teh časih torej več od igre. Figurira kot skromnostno nerazsipen športni alter (nogometu, košarki itd.), ki pa polni tribune. Scena, kjer v VIP-prostoru strežejo kuhančka, medico in tlačenko, na tekmi pa spuščajo stare "popefke". Po to kombinacijo sva se s sopotnikom odpravila in je bila tudi izdatno deležna.

Vključno z enournim druženjem z g. Zdenko Vučković, pevke, prek katere se bo kdo od vas spomnil mladosti po njenem hitiču Tata, kupi mi avto. Kajti na tekmah Medveščaka nekako ni prostora za Seve, Jasmina, Oliverja, Miša ali Ceco, ampak eter pripada starošlagerašem, kot so bili Ivo Robić, Ivica Šerfezi in gospa Zdenka. Njen nastop na preprogi sredi igrišča je sproščeni uradni spiker napovedal: "In zdaj kraljica Šalate, nekoč je za naše hokejiste švercala opremo, ena in edina, Zdeeeeeenkaaaa Vučkoviiiiiiiić!!!!" Kvišku srca moment na tribunah, primerljivo s tem, ko v Hali Tivoli spustijo Malo teraso. Zagrebčanom gre zavidati. "Dogaja" jim hokej. "Dogaja" tako, kot v Ljubljani in na Jesenicah bržkone ni "dogajal" že dolgo, in sprašujem se, ali sploh še obstaja kaj, kar bi nas, Slovence, lahko polnokrvno razvnelo. Morda štart jedrskega programa ali ideja, da se pridružimo Kitajski.

Zagrebčani so noter že samo zaradi hokeja. Jeseničan Robert Kristan, ki stoji pred njihovimi vrati, je recimo takšen heroj, da dobiš vtis, kot da zagrebški malčki ne morejo zaspati, če ob sebi nimajo njegove lutke. In če kje na Hrvaškem iščete antislovenstvo, potem je hokej neprimeren kraj. Povezave in navezanosti na našo deželo so tam pač premočne, doživeti dozo tega je pa, verjemite mi, sproščujoč občutek. S hrvaško-slovenskimi odnosi je bilo vedno tako, da se osrednje scene niso razumele, alterodseki pa. Zato je bil toliko večji spodrsljaj večera to, da sva s partnerjem pozabila realizirati nakano, da vzameva plastični kozarec, na katerega robu je diva Zdenka pustila večkratne sledi svoje šminke. Če že ne bi končal kot prehodni pokal za najsosedsko potezo leta, bi zagotovo dobil poseben prostor v našem zavetišču.