Pasje duše bodo verjetno raje še naprej trgale mrtvega in oblastnikom (tem zdajle in tistim v malo drugačni embalaži, ki jih bodo kmalu nasledili) jedle iz roke in naše demokratično živalsko kraljestvo bo cvetelo še mnoga leta.

Ne vidimo pa samo, kako so vladani lahko ponižni, popadljivi in vodljivi. Vidimo lahko tudi, kako se nam vlada. V resnici se je za trenutek razkrila mikrofizika oblasti, dobili smo vpogled v to, kako vladajoča politika v resnici deluje. Saj ne, da bi tega ne vedeli; ampak če to, kar vemo, tudi vidimo, in vidimo nezloščeno, vemo nekaj več in malo drugače. In ko tako konkretno vidimo, kako vladajoča politika deluje, se razkriva tudi, kako si naši vladajoči predstavljajo oblast.

Zame je bilo eno bolj šokantnih razkritij, da ta država nima učinkovitega mehanizma za zaščito javnega interesa. V danem primeru državno pravobranilstvo ni moglo zastopati javnega interesa, ki je bil v tem, da bi nevarni psi ostali izolirani (ali da bi jih, bog ne daj, usmrtili). Proti javnemu interesu je deloval organ vlade (ministrstvo za kmetijstvo itn.), ki je odločil, da se psi lahko vrnejo med ljudi, čeprav - kot je opozorilo državno pravobranilstvo - "nihče ne more izključiti možnosti, da psi ne bodo ponovno napadli človeka ali živali. Gre namreč za izjemno nevarna psa, ki sta marca 2006 povzročila posebno hude telesne poškodbe človeka itd." Državno pravobranilstvo ni moglo zastopati javnega interesa, ker za to menda ni bilo pooblaščeno. Pikantnost pa je v tem, da bi moralo dobiti pooblastilo za zastopanje javnega interesa proti visokemu vladnemu telesu od te iste vlade. Kolikšna je verjetnost, da bi se to zgodilo? Še huje, pravosodno ministrstvo je, kot je pokazala Tatjana Pihlar, za mnenje, ali državno pravobranilstvo sme zastopati javni interes, vprašalo ministrstvo za kmetijstvo itn., ki je po mnenju državnega pravobranilstva ta interes kršilo. Tako neumen pa tudi v Pahorjevi vladi ni nihče, da bi se ustrelil v nogo. Toda če v državi javni interes nima zastopnika in branilca, če je v državi javni interes brez zaščite, je s to državo nekaj hudo narobe. Že to, da bi prišlo do tega, da bi kdo moral ščititi javni interes proti državi, bi na državo vrglo čudno luč. Da pa javnega interesa proti državi ni mogoče ščititi, da tega ni moglo niti državno pravobranilstvo, pove, da je padel mrak. Če sta javni interes in država v takem sporu, je nujni sklep en sam: država služi interesom, ki niso javni, in zato ni več v javnem interesu.

Vrhunec arogance pa je, da minister, ki je v to najbolj vpleten, potem nastopi kot poosebljenje pravne države. Gre za ministra za kmetijstvo itn. Pogačnika, od katerega so deli javnosti zahtevali odstop, ker se je pokazalo, da je bila napačna odločitev njegovega ministrstva smrtno nevarna. Pa o tem ne le da ni hotel slišati, napadel je tiste, ki so zahtevo postavljali. Njegova izjava pri nas sicer ni unikatna, je pa vseeno tako neverjetna, da je ne smemo pozabiti: "Moj odstop bi pomenil umik pravne države, degradacijo celotne izvršne veje oblasti in sodne veje oblasti."

Samo zato, ker živimo na sončni strani Alp, si vsakemu ministru še ne bi bilo treba domišljati, da je sončni kralj. Nedavni minister Erjavec je tudi dajal podobne izjave, pa je potem odšel in se država in pravni sistem za čuda nista sesula. (Sprašujem se, zakaj je po vsem cirkusu odšel sam. Sprašujem se, kaj je bil tisti "džentelmenski dogovor" med njim in premierjem, o katerem je govoril, in zdaj si ne morem kaj, da si ne bi mislil, da bi utegnil imeti kako zvezo z obljubljanjem zaščite pred kazensko preiskavo in morda pregonom zaradi domnevnih dejanj v škodo javnemu interesu.)

Pri tem pa ni videti, da bi bilo ministrovanje pod Pahorjem ne vem kako zahtevna služba. Erjavčev verjetni naslednik bo, kot je povedal pooblaščenim za presojo njegove primernosti, minister samo 80- odstotno, ker da bi rad 20- odstotno delal za stroko! Zame je to žaljivo. Ne do Pahorjeve vlade, ker se je preveč degradirala, da bi jo bilo mogoče še s čim užaliti, pač pa do stroke. Ampak to, kot je videti, ni nikogar od parlamentarnih zasliševalcev motilo.

Vrnimo se k ministru Pogačniku. Zakaj se identificira s pravno državo? Zato, ker menda pri sprejemu odločitve o vrnitvi tistih ubijalskih psov med ljudi ni kršil nobenega zakona. Povedal je, da zanj delajo univerzitetni pravniki. Potem bo pa že res. Ampak če se tako sklicuje na pravniško neoporečnost (o kateri ostajajo dovolj veliki dvomi, da je, kot sem prebral, poleg pravnikov angažiral tudi piarovce, da bi utišali Tatjano Pihlar in morda še koga), gre pri njegovi izjavi za navidezno droben nesporazum. To, o čemer govori, to, kar pravi, da pooseblja, in kar da je življenjsko odvisno od ohranitve njegove ministrske službe, ni pravna država. To je pravniška država. Pravna država pomeni vladavino občih, za vse enakih zakonov. Pravniška država je stanje, v katerem si tisti, ki imajo dovolj denarja in oblasti, lahko kupijo pravniške storitve, s katerimi si pri dvomljivih poslih zakonsko pokrijejo hrbet.

Pravniška država je torej stanje, v katerem zakoni za nekatere faktično ne veljajo. Če zakoni ne veljajo za vladajoče, pristanemo pri izreki, ki je nasprotje pravni državi: princeps legibus solutus. Vladarja zakoni ne vežejo. Vladarji so zakon. Vladarji postavljajo zakone. In kaj je naš pravniškodržavni minister za kmetijstvo itn. storil? Napovedal je, da bo naredil nov zakon.

Pogačnik legibus solutus, bi lahko rekli. Še dobro, da uživa polno Pahorjevo podporo. A čigavo uživa Pahor? Se spominjate, kako je ameriški predsednik, ko se je New Orleans skupaj z revnim črnopoltim prebivalstvom že nekaj dni utapljal, izrazil polno podporo odgovornemu v svoji vladi za reševanje v takih nesrečah in hvalil njegovo odlično delo? No, celo tisti Bushev "heck of a job Brownie" je moral oditi. Kljub vsej degradaciji in demoralizaciji, ki ju je pridelala Busheva vladavina, je ostala neka spodnja meja dopustnega oziroma nedopustnega. Lahko še verjamemo, da je tako tudi pri nas?