Kako smo postali kreteni

Kdaj so Hrvati postali takšni kreteni, da navijajo, da bi nacionalni gigant Agrokor prevzel slovenski Mercator, in to doživljajo, kot bi Hrvaška sredi Ljubljane s 6:0 premagala Slovenijo? Kdaj natančno so Slovenci postali takšni kreteni, da navijajo, da bi nacionalni gigant Mercator zdržal vse napade Agrokorja, in to doživljajo, kot bi Slovenija junaško ohranila prednost iz prve tekme in izločila Hrvaško iz kvalifikacij za svetovno prvenstvo?

Spet se je razvnela bitka za Mercator, Boško Šrot se je znašel v blatu posojil in dolgov, italijanski Unicredit je prevzel njegov delež, Agrokor Ivice Todorića pa je zavohal kri in po Sloveniji je kot anticiklon metastaziral ledeni strah, da bo slovenske trgovine prevzel hrvaški trgovski velikan.      

Hitro se je sestala slovenska vlada, na ministrstvih zvonijo telefoni, po hodnikih državnih skladov tulijo sirene za preplah, od preobremenjenosti drug za drugim padajo internetni forumi, zgrožena slovenska javnost z nezaupanjem posluša novice, kot bi namesto Agrokorjevih odvetnikov iz Hrvaške prihajali tanki Veljka Kadijevića. Medtem na drugi strani Mure Hrvati v špalirju spremljajo Todorićeve menedžerje na poti v Slovenijo, mahajo s trobojnicami in mečejo cvetje pod gosenice njihovih »audijev«, kot da gredo osvobodit Knin, ne pa prevzet Mercator, razširit Todorićev monopol in pomnožit njegovo bogastvo.

Pa se ne čudim temu samo jaz. V pisarnah poslovnih stolpnic Mercatorja in Agrokorja postavajo na oknih morski psi v dizajnerskih oblekah, člani uprav, predstavniki bank, državnih skladov in ministrstev za finance, svetovalci, odvetniki in menedžerji, mešetarji, hohštaplerji in konjski tatovi, kadijo dominikanske cigare in gledajo dol na ulico svoje umazane skladiščnike in žalostne prodajalke, kako mahajo z bankovci za petsto evrov svoje plače kot z zastavami in vse svoje preostale upe polagajo v to, da Mercator, ponos Dežele, ostane slovenski ali pa da Agrokor, steber Domovine, postane najmočnejši na Balkanu. 

Finančni predatorji s terase na strehi steklene stolpnice opazujejo bitja, od katerih nesreče, trdega dela in potrošniške mrzlice kupujejo zasebna letala in dvorce za svoje ljubice, gledajo dol na ulico mrčes z dna prehranjevalne verige, kako zadržuje dih in čaka na rezultate pogajanj, puhajo mogočne oblake dima in se ne morejo načuditi, kdaj pravzaprav so ti spodaj postali takšni kreteni.

V družbah, ki jim pogovorno pravimo urejene in normalne, podobna panika prekrije javni prostor, ko v praznem prostoru liberalne ekonomije ostanejo brez močnega nacionalnega simbola, pa čeprav je to tovarna tujega denarja, po katerem neprilagojeni tako obupano grabijo v času, ko korporacijski ljudožerci spreminjajo svet okoli nas, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. V urejenih in normalnih državah mrčes odhaja na ulice, ko hočejo šroti in todorići iz prastare male knjigarne na vogalu narediti stavnico ali pa sklenejo, da bodo porušili dvesto let staro kavarno, da bi zgradili stekleno stolpnico zavarovalniške družbe. Ali vsaj ne tarnajo, ko kak tuji finančni velikan pogoltne njihovega finančnega velikana.

Nisem na primer slišal, da bi Kanada jokala, ko je pred mesecem ali dvema ameriški Microsoft prevzel kanadsko podjetje Opalis Software, niti ni Velika Britanija pretakala solz, ko je finska Nokia za 264 milijonov evrov kupila angleški Symbian Limited. Ni znano, da bi Južna Koreja navijala in slavila, ko je Kookmin Banka za pol milijarde dolarjev odkupila kazahstanski Centercredit, niti da so Japonci metali cvetje z letališke terase in polni upanja prišli pospremit menedžerje Toshibe, ko so z zasebnim letalom odhajali v Pennsylvanijo podpisat prevzem ameriškega velikana Westinghouse Electric za pet milijard in pol dolarjev. 

Tam, v tem čudnem zunanjem svetu, je mrčes lahko zelo občutljiv, ko tujec kupi njihovo prepoznavno nacionalno blagovno znamko, ko ruski oligarhi in arabski šejki kupujejo slavne angleške nogometne klube, ko nemški BMW kupuje britanski ponos Rolls Royce, Volkswagen pa slavni Bentley ali italijansko Alfo Romeo. Švedom ni bilo všeč, ko je kitajski Shanghai Automotive Industry Corp. objavil prevzem njihovega nacionalnega simbola Volva, Američani pa so uvedli posebne davke, da bi Japoncem preprečili nakup legendarnega Harleyja Davidsona.  

Profil javne senzibilnosti natančno izrisuje konture značaja družbe. Drugod na primer je javnost pretresena, ko tujec kupi sto dvajset let star časopis ali nogometni klub, svetovno znano avtomobilsko znamko, urarsko ročno delavnico, nacionalno založniško hišo, slavno znamko čokolade ali kak drug simbol dekadentne tradicije, ko v nevihti globalizacije izginjajo trdna sidrišča, ki se jih kolektivne identitete obupno oklepajo.

V Sloveniji in na Hrvaškem pa se javnost ta čas mobilizira zaradi neke verige trgovin s salamo, lonci, spodnjim perilom in zamrznjenimi ribami, naši bentleyji in manchester unitedi so velikanska siva skladišča tihotapskih korporacij, v katerih mračnih kleteh v predmestju sužnji pakirajo argentinsko govedino in alžirske sardele, ki jim je potekel rok trajanja, v novo embalažo, da bi jih v bleščečih nadstropjih prodajali v sklopu akcije »kupujmo domače«.

Kako natančno se je to zgodilo, v katerem trenutku smo postali takšni kreteni?