Evropski uniji se je zmešalo

Ne ti nam: "Šla sem k teti!"

 Da je Turčija premalo naredila za človekove pravice, so jamrali evroposlanci in pokazali nedopustno nepoznavanje turške politične realnosti in prispevka dežele Kemala Ataturka k varnosti in demokratizaciji Evrope. Ko so izrekli takšno žaljivo oceno, sploh niso upoštevali nedavne pogumne poteze turškega sodišča, s katero je obvarovalo EU terorističnega kaosa. Odločno in zavedajoč se svoje vloge v zagotavljanju svetovnega miru, je turško sodišče kar na osem let zapora obsodilo zagrizeno teroristko največjega kalibra. Gre za petnajstletnega dekliča, ki je na demonstracijah v mestu Batman proti prepovedi delovanja Kurdske ljudske stranke (PPK) vrgel kamen na policiste. PPK je po ocenah Ankare politično krilo kurdskih teroristov, njeni podporniki pa so teroristi. O tem zgovorno priča zgodba o kamnu v rokah dekleta Berivan. Kajti - danes vrže kamen, jutri molotovko, pojutrišnjem se že razstreli sredi Bruslja ali Londona. Tega pa demokratična Turčija ne bo dovolila. Ker teroriste vzgajajo od malih nog, jih je treba zapreti in izločiti že v najstniških letih, potem pa naj v zaporu razmišljajo o svojih nečednostih in ideološki sprevrženosti. Da gre za z vsemi žavbami namazano in nevarno teroristko, priča njeno solzavo pismo iz zapora, ki ga je objavil časopis Star. Češ da je bila v Batmanu na obisku pri teti, da se je samo ustavila na ulici, ker je bila radovedna, da sploh ne zna metati kamenja in da v zaporu ves čas joče in pogreša očija in mamo. "Ne ti nam obisk pri teti, pa radovednost, pa žalost," sta jo takoj prečitali sodna in izvršilna oblast demokratične Turčije in nista nasedli srce parajoči zgodbi. Poštena dekleta so lepo doma, pospravljajo, kuhajo, malce pletejo in hodijo spat s kurami, ne pa da radovednost pasejo na demonstracijah. Naj bo Berivan hvaležna sodišču, da je ni obsodilo na 13 let, kar si takšna teroristka tudi zasluži. Ampak Turčija se ne spopada s terorizmom in ne brani Evrope kar tako. Ona ima za to plemenito dejanje, ki v Bruslju ni deležno pravega posluha, pravno podlago. Leta 2006 je sprejela zakon o protiteroristični dejavnosti, po katerem lahko mladostnike za njihovo ogrožanje ljudi in demokracije s palicami in kamenjem obsodi na 50 let zaporne kazni. Ko pridejo iz takšnega prevzgojnega zavoda, so stari okoli 65 let in jim prav gotovo ne pride na misel, da bi se ukvarjali s terorizmom kot z osnovno ali postransko profesijo. Na temelju tega zakona so doslej obsodili in zaprli že 737 baby face teroristov. A si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če Turčija ne bi takoj in ostro ukrepala? Armada 737 lumpkov bi se zdaj plazila po Evropi z žepi, polnimi kamenja, rušila temelje evropske civilizacije in demokracije, grenila življenje vsem evropskim policistom in tajnim službam, pošteni, človekovim pravicam zapriseženi Evropejci pa bi pred vsakim spanjem s strahom kukali pod postelje, da ni tam skrit s kamnom oboroženi mali Kurd ali Kurdinja. In kaj dobi Turčija za svojo požrtvovalnost? Kritiko, da ji uvajanje demokracije šepa.

Pa že poslovila sva se

Prepričan sem že bil, da o odhajajočem predsedniku sosednje nam Hrvaške in njegovih zgodovinskih figurativnih izjavah ne bom več pisal. Nedavno sem se na tem prostoru že ustrezno poslovil od njega z zapisom o najbolj sijajnih, zgodovinskega zapisa in narodovega spomina vrednih besednih vragolijah. Pa me je spet presenetil in dokazal, da je res nepresahljiv vir politične modrosti, umirjenosti, skromnosti in iskrenosti. Najprej so iz njegovega kabineta javnosti razkrili nekaj podrobnosti z njegovih potovanj, ki dokazujejo, kako svetovno priljubljen je bil Mesić. Med obiskom v Libiji ga je polkovnik Gadafi sprejel kar trikrat (no, Pahor, kje si zdaj?), medtem ko belgijski zunanji minister sploh ni vedel, ali bo v živo videl velikega voditelja. V Damasku je sirski predsednik Bašir Asad prišel s svojim avtomobilom po Mesića in ga brez spremstva osebno v audiju ves popoldan vozil po prestolnici. Potem pa sta šla nekaj malega pomalicat. Na obisku v San Marinu so ga sprejeli kot kralja, pravijo iz Mesićevega kabineta, čuvalo ga je kar 300 policistov in vojakov in Italijanke so množično drle v hotel Grand, da bi se fotografirale s hrvaškim predsednikom. Turkmenistanski predsednik Gurbanguli Berdimuhamedov je, ne boste verjeli, Mesića ob odhodu spremil celo do letališča in dolgo, vse dokler Mesićevo letalo ni bilo videti samo še kot pikica, mahal v slovo. Bogme, Tito najbrž kar poka od zavisti. Za kako velik državniški kaliber gre, pa je Mesić pokazal ob poslovilnem intervjuju za komercialno televizijo RTL. Niso mu bila všeč vprašanja novinarke o tem, da je Kosorjevi nekoč očital nelegalno stanovanje, zdaj pa o tem molči ("To je bilo v predvolilnem boju, a razumete!" jo je podučil). Še bolj ga je ujezilo, ker je novinarka vztrajala pri trditvi, da je v aferi Podravka vendarle poskušal posredovati, na koncu pa je jezno, skozi zobe, priznal, da pa je enkrat le poklical tedanjega predsednika uprave Podravke Šestaka (končal v preiskovalnem zaporu, op.p.), naj finančno pomaga splitski družbi SMS in njenemu šefu Mladiniću (firma gre v stečaj). Ko pa je novinarka vprašala Mesića, ali zato tako vztrajno podpira državnega pravobranilca Bajića (ki je na tem položaju še iz časov ameb), ker ima ta neke neprijetne podatke o Mesiću, je slednji vrgel mikrofon, dejal: "Zdaj pa imam dovolj teh sranj!" in končal intervju. Temu jaz rečem predsednik z... no, ja, saj veste s čim. Z digniteto, kakopak.