Premier ne sprevidi, da nujno potrebuje vsaj grešnega kozla, če že ne neizpodbitno dokazanega krivca, sicer se bo afera z vrnjenimi bulmastifi razplamtela do neslutenih razsežnosti. Njegove izjave, da si bo najprej vzel en teden časa za razmislek in da na podlagi zdaj znanih dejstev ne vidi razlogov za Pogačnikovo razrešitev, niso toliko načelne, temveč so predvsem lahkomiselno podcenjujoče - saj spregledujejo dejstvo, da ljudstvo že dolgo ni česa tako na smrt zamerilo oblásti kot to, da je Sašo Baričevič dosegel, da so mu vrnili pse.

Ampak zakaj ljudje tako zelo zamerijo prav to, kot da vlade nimajo ali vsaj ne bi mogli imeti krive za še kaj veliko hujšega, usodnejšega? Ali ni vse skupaj le preveč trivialno? Trivialno v tem smislu, da se Baričevičeva smrt tako rekoč sama od sebe ponuja, da jo ljudski glas interpretira kot zasluženo kazen za célo vrsto dokazanih ali domnevnih dejanj ali početij žrtve same? Bulmastifi niso ponovno napadli in do smrti raztrgali naključnega mimoidočega ali bog ne daj celo otroka. Raztrgali so človeka, ki je zdravi pameti nedojemljivo hodil od Poncija do Pilata, da bi pse dobil nazaj, in ki ni hotel verjeti, da lahko napadejo tudi njega; človeka, ki je za njihovo vzdrževanje, medtem ko se je pravdal, plačeval vsote, s katerimi bi preživela tudi cela človeška družina, ne le trije psi; človeka, ki se je posluževal vseh možnih regularnih, napol regularnih in neregularnih prijemov in postopkov, da bi dosegel svoj cilj; in nenazadnje človeka, za katerega je ljudski glas prepričan, da je pse spolno zlorabljal.

Kot sem razložil že v prejšnji kolumni, gre (tudi) za absurden in nesrečen splet okoliščin, po eni strani pogojenih s človekovim dvoumnim in neredko kontroverznim odnosom do živali - še posebej hišnih ljubljenčkov -, po drugi pa s permisivno in v svoji proceduralni rigidnosti ohlapno zakonodajo, ki omogoča ne le pravdanje za vrnitev dokazano nevarnih psov lastniku, temveč celo njihovo dejansko vrnitev.

Toda ljudje niso jezni zato, ker imamo v Sloveniji zakonodajo, ki ne zapoveduje, da je treba napadalne pse po hitrem postopku fentati, ali zato, ker je veterinarska oblast vrnila pse lastniku. Ljudje so jezni, ker so jih vrnili dr. Baričeviču. Jezni pa so zato, ker Baričeviča vidijo kot simbol skorumpirane, objestne, samopašne, med seboj zlizane in celo spolno pervertirane elite. Njihove jeze ne more ohladiti niti to, da si je bil človek sam kriv, da je umrl. Pravici s tem še ni bilo zadoščeno.

Gre za po svoje tipičen slovenski problem z elitami in elitizmom. Razlika pa je tokrat v tem, da so se običajni odpor in nepriznavanje ali celo prezir - pod vplivom siceršnjih družbenih frustracij navadnega človeka, soočenega s težko razumljivimi psihičnimi vzgibi inkriminiranega predstavnika elite in privilegiji, ki si jih je privoščil - tokrat še bolj navzeli hujskaštva, moralizma, pravičništva, posploševanja.

Svetlana Makarovič, mojstrica za demagogijo in televizijske ratinge, je ob tem pripomnila, da je to šele zdaj tragedija, ko so psi pokončali bogataša s političnimi zvezami, medtem ko je bil napad taistih psov na navadnega človeka le neprijeten dogodek. To seveda ni res. Predstavljajte si šele histerijo, ki bi izbruhnila, če bi bulmastifi raztrgali nedolžnega mimoidočega namesto Baričeviča samega! In ali se gospa pesnica in njena hvaležna publika nenadoma ne spomnijo več tega nenapisanega pravila, da se mora nekaj zelo hudega zgoditi, da se pristojni zganejo in začnejo ukrepati? In nenazadnje, da medijev ne zanima, če človek fenta psa, temveč obratno?

In če že omenjam pravdanje: Slovenci, ki se folklorno tožarijo za vsako figo, bi pa ja lahko razumeli, kaj vse je nekdo pripravljen storiti za svoje pse. Meni osebno se to ne zdi bolj nerazumljivo kot pravda za ped sosedove zemlje.

A naj se vrnem k Pahorju in ga spomnim na nedavno odstavljanje vojaka Erjavca. Premierjevi odločitvi smo sicer ploskali, saj je bil že skrajni čas, da se permanentno motečega elementa znebi, vendar pri tem ni postregel s trdnimi argumenti. V Pogačnikovem primeru pa ima premier že zdaj trdnejše argumente, poleg tega bi bila odstavitev ministra za kmetijstvo tudi v političnem smislu neprimerno lažja in manj tvegana kot odstavitev Erjavca, saj Pogačnik ni zelo strankarsko eksponiran in njegov odstop ne bi načel koalicijskega ravnotežja.

Pahor bi moral Pogačnika odžagati, da pomiri duhove hujskaštva, moralizma, pravičništva, posploševanja. Vlada ni bila še nikoli tako blizu PR-katastrofi kot zdaj zaradi bulmastifov. Premierju se ne izplača biti trmast in načelen. Če te situacije ne bo preventivno spravil pod kontrolo zdaj, takoj, z eksemplaričnim žrtvovanjem ministra za kmetijstvo, bo ta populistični backlash udaril še po Kresalovi in nazadnje res razrahljal stabilnost vlade in do kraja omadeževal njen imidž.