Kaj vse se nam ni zgodilo

No ja, če so bili žrtvovani zaradi tega, kar imamo zdaj, potem so bile žrtve odveč. Oziroma bi bilo najbolje, da vse vpokličemo nazaj. Ni važno, kateremu polu ali opciji pripadajo. Dejstvo je, da so bile nedolžne žrtve. Žrtve, ki bi lahko terjale odškodnino: od Jožice Puhar, Andreja Bručana, Janeza Janše, Janeza Drobniča in Tita Turnška do Mirka Bandlja. Bivši notranji minister je namreč povsem prostodušno izjavil, da je bila "za njega politika posel". Razumite to tako ali drugače, ampak očitno gre le za biznis. Še za eno podjetniško priložnost. Če ne rata, pridejo novi. Z enakimi ambicijami.

Ambiciozna je še vedno tudi oddaja Preverjeno. Sveža, poletna, kot da bi svoj posel pričela nekaj tednov nazaj. Preverjeno je ena redkih oddaj, ki se ne utrudi. Vsak torek producirajo prispevke, v katerih ne gre le za pogrome. Ne gre le za to, da se nekoga napiči, nekoga oblati, nekoga simbolno odstavi, ampak za to, da se pove zgodbe. Zgodbe, ki imajo največkrat več plati. Več parcialnih resnic in mnogo odtenkov, ki jih običajne informativne oddaje ne zajamejo. Te nimajo časa, oziroma nimajo interesa. Njih pač ne zanimajo tiste barve, ki se vrivajo v kontrastne slike. Za njih je svet pobarvan le belo in črno. S kakšnim grobim nanosom rdeče. Ali je to kri ali pa seks.

Zadnji teden se televizijski informativni programi ukvarjajo samo s tem. Zarotništvom, ki spominja na krvne bratovščine. Privatne lobije, ki nas stiskajo za goltance in nam ne dajo dihati. Vmes pa zganjajo še kakšne mračnjaške spolne prakse, ropajo državne blagajne in z vseh strani pritiskajo na vse, ki se jim upajo postaviti po robu. Podobe, ki so kar klicale, da se spet oglasi edini, ki ima rešitev.

Šele v četrtek je odrešilno spregovoril Janez Janša. Jasno, kratko in zaskrbljeno in edino možno poanto: tako ne gre več naprej. Vse skupaj drvi v prepad in nihče od odgovornih se ne zmiga, da bi to preprečil. Le gledajo v nebo in čakajo na čudež. Z neba pa padajo le tone snega, da slika postane še bolj kaotična in brez nadzora. To nemoč nam je lepo demonstriral minister za zdravje Borut Miklavčič. Ko je gostoval v studiu oddaje 24 ur, je na vprašanje voditelja Edija Pucerja, ali gre pri farmacevtskih multinacionalkah za dogovor, da stisnejo ob grožnji pandemije gripe vse države po vrsti, le kratko odgovoril: soglašam z vašo trditvijo. In to nemoč je pokazal tudi ob vprašanju o cenah cepiv, saj je priznal, da je trd pogajalec in znan po tem, vendar tu ni imel te priložnosti.

Skratka, če nam po eni strani informativne oddaje kažejo vedra krvi, nam po drugi strani dopovedujejo, da rešitve ni. In v tem je ves čar teh oddaj: tisto uro, ko trajajo, se nam zdi, kot da bo zemlja iztirila iz tečajev. Takoj zatem pa nam televizije ponudijo dozo reklamnih blokov, nadaljevank in filmskih fikcij. Vsi tisti apokaliptični toni iz informativnih oddaj so potrebni le zato, da se v nas še bolj prebudi čisti užitek: če gre vse v maloro, je prav fino, če si dan polepšamo z vsem, kar nam prodajajo. V bistvu nas potrošniški instinkt zagrabi kot nagrada: preživeli smo in dajmo praznovati. Informativne oddaje nam ves čas govorijo samo eno: vidite, kaj vse se vam ni zgodilo. Ni vas zasul plaz, niso vas pojedli psi, niste zgrmeli v prepad, niso vas napadli teroristi, zraven vas ni eksplodirala bomba, niste obtičali v zasneženem grabnu in niste naredili samomora. Vse tiste grozne slike in podobe so tam le zato, da nas naredijo srečne z eno samo mislijo: rojeni smo pod srečno zvezdo.

To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj se resničnostni šov Survivor pri nas ni prijel. Kljub ogromnemu vložku in celo najeti zvezdi, igralki Uli Furlan, ki je na kraju dogajanja delala prispevke, je bila gledanost desetkrat manjša kot recimo Kmetije slavnih. Problem je bila ravno ta normalnost. Ula je delala prispevke, ne pa škandale ali producirala trač zgodbe. Tam ni bilo skoraj nič krvi in seksa. V osnovi ta šov ni poniževal tekmovalcev, ampak se je trudil iz njih izbezati najboljše. In to nas ne zanima.

Vse pa še vedno zanima politika. Ali pa biti pri koritu, biti del oblasti. Janez Kopač je v tistem prispevku o odstavljenih ministrih pristavil: "Vsak politik si enkrat želi biti minister. Jaz sem bil to en mesec in sem si takrat to bolezen ozdravil."

Torej, morda pa je rešitev res v tej smeri: po volitvah naj vsi zaslužni dobijo ministrske položaje za en mesec, da se ozdravijo, potem pa naj se formira apolitična vlada. Morda zveni utopično, ampak luštno bi pa bilo…