Miran Zupanič vs. politiki - 10 : 1

To so torej besede dr. Slavoja Žižka, ki jih je s slavnostnega odra v Cankarjevem domu, na podelitvi Prešernovih nagrad in teh oslarijah, zbrani kulturni in politični eliti prebral Miran Zupanič in se ob tem spraševal, kako so lahko besede svetovno slavnega filozofa, vredne dežurnih ljubiteljev kulture s foruma Financ ali kar dr. Mića Mrkaića osebno, ostale preslišane. Morda zato, ker dr. Slavoja, ki mu radi prisluhnejo milijoni po svetu, pri nas nihče ne jemlje resno in zato javnost njegove provokacije presliši na podobno jebivetrski način, kot tožilstvo presliši Jelinčičevo diskvalifikacijo potencialnega ministra na strogo nacionalni podlagi? Ali pa, nasprotno, naša javnost dr. Slavoja in njegovo delo pozna tako dobro, da ve, da izrečenega ni mislil tako zelo dobesedno in da ga pred naslednjim vstopom v Cankarjev dom ni treba poskenirati in preveriti, če morda nekje ne skriva za slovensko umetnost odrešilne bombe.

Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo, pa je v nedeljo aludiral na tretjo možnost, ki je od vseh še najbolj skrb vzbujajoča. Z besedami starih Rimljanov "kdor molči, pritrjuje" je namreč namignil na to, da velika večina strokovne javnosti soglaša z našim najboljšim intelektualnim izvoznim artiklom in da številni v resnici menijo, da bi lahko v naši državi po platonovsko shajali tudi brez umetnikov in njihovih del. Miran Zupanič je v svoji prepoznavni pravniški maniri to ozračje seveda tudi konkretiziral z desetimi sistemskimi težavami naše kulture, ki jih država "pospešeno" rešuje že vseh osemnajst let, a je z vsakim novim ministrskim obrazom enako oddaljena od končne rešitve.

Politiki v prvih vrstah Gallusove dvorane so si med poslušanjem njegovih ostrih besed nadeli vnaprej pripravljene zaskrbljene obraze številka 17 iz priročnika za boljšo javno podobo in mirno čakali, da se konča še ena v nizu kulturnih prireditev, med katero so jim verjetno misli že uhajale k pomembnejšim temam. Eni so bili po proslavi užaljeni, drugi govora niso razumeli in so mislili, da se njih ne tiče, tretji pa so Zupaničeve besede bolj ali manj preslišali in so se zato zvečer v posteljah obračali k svojim partnerjem in jih spraševali, zakaj je tisti uglajeni in prijazni sivolasi gospod na odru govoril o velikih bombah in zakaj je bilo spet treba omenjati tisto jamo, ki nas vse tako zelo razdvaja.

Dejstvo pač je, da je naša politika kulturnike vselej poslušala v napol budnem in vprašljivo treznem stanju in da njene poglavitne težnje na področju kulture nikoli niso bile neposredno povezane z ustvarjanjem. Da je že drugi mandat zapored primarni cilj ministrstva za kulturo zakon o javni RTV, ki je namenjen zgolj določanju sedežnega reda v oddajah informativnega programa, namreč več kot nazorno dokazuje, da ne levih ne desnih politikov nikoli ni zanimalo, ali je ob Rosviti Pesek in Tomažu Bratožu na javni RTV morda zaposlenih še na tisoče ustvarjalcev kulturnih, mladinskih, izobraževalnih, dokumentarnih, igranih, športnih in drugih vsebin. Ob takšni kvazikulturni politiki ni nič čudnega, da je bila večina kulturnih ministric in ministrov v najboljšem primeru le izvrševalcev strateških zamisli svojih političnih šefov, v najslabšem pa bolj kot ne predstavnikov za stike s kulturno javnostjo.

V samostojni Sloveniji tako še naprej čakamo na prvo vlado, ki bo do kulture in kulturnikov vzpostavila spoštljiv odnos in pokazala vsaj malo politične volje, da stvari premakne z mrtve točke. Ta nesrečna vladajoča levo-desna partija, sestavljena iz samooklicanih osamosvojitvenih herojev ter (malo)občinskih bogov in batin, tega miselnega preskoka, kot vse kaže, ni sposobna in ga niti ne želi narediti, zato lahko kulturniki zgolj potrpežljivo in utopično čakamo, da se bo cenjena gospoda nekoč naveličala parlamentarnih soban in prepustila svoje stolčke kulturno bolj ozaveščenim ljudem.

Če bi ne bil torej Miran Zupanič do obisti kulturen človek, marveč intelektualni terorist Žižkovega kova, bi se na državni proslavi namesto citata po vsej verjetnosti odločil za parafrazo njegovih besed in veliko bombo izpod Cankarjevega doma premestil pod slovenski parlament, namesto kulturnikov pa - metaforično seveda - dostojno pokopal politike. Ti bi se tako ob svojem dosedanjem (ne)delu Zupaniču lahko zgolj zahvalili za njegovo prizanesljivost ali pa vsaj odgovorili na katero izmed konkretno zastavljenih vprašanj. Namesto tega pa je ministrica Majda Širca govor pospremila z besedami, da je to "izkaz tega, da očitno časi niso več tako zadušljivi in dušljivi, da bi bili ljudje tiho, da so pripravljeni na polemiko, na razmislek, na diskusijo".

Naj torej povzamem. Miran Zupanič je ugotavljal, da ustvarjalci nimamo dostojnega socialnega položaja, okretnega javnega sektorja, enakopravnega nevladnega sektorja, razrahljane moči birokratskih struktur, nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice, dovolj velike skrbi za splošni družbeni interes, urejenega izobraževanja za umetniške poklice, nove stavbe treh akademij, davčnih olajšav za vlaganje v kulturo in zadostnega financiranja naše ustvarjalnosti. Majda Širca pa je ugotovila, da smo lahko ponosni na to, da nam ni več treba biti tiho in da lahko zaradi vseh težav celo javno pojamramo.

Če so je torej dr. Slavoj Žižek s kulturniki opravil s klasičnim nokavtom v prvi rundi, je tokrat Miran Zupanič politike po točkah gladko premagal z 10 proti 1. In temu primeren je bil tudi aplavz v Cankarjevem domu.