Teheran, prestolnica sveta

Napovedovali so, da bo razglasitev volilnega rezultata pripeljala do množičnih demonstracij in prevrata. V resnici pa je Ukrajina vsaj v politiki zelo moderna država. Njene najmočnejše politične sile druga drugo razumejo kot nelegitimen izraz družbe. Mučno brskanje po notranji dinamiki sil, ki se v Ukrajini borijo za oblast, ni bilo potrebno. Zgodba je zvenela zelo domače.

Nekoliko jo je zapletlo dejstvo, da je šla Ukrajina leta 2004 skozi ljudski upor, ki se ga je oprijelo ime oranžna revolucija. To je bilo nekoliko pozno. Režimi so padali v prevratih, ki so si nadevali lepa imena, konec osemdesetih let. Žametna revolucija na Češkem se je iztekla leta 1989. Ukrajina je nekoliko zakasnila. Viktor Janukovič se je znašel pod obtožbo, da je ponaredil volitve, opozicija pa ga je izrinila z oblasti z množičnimi protesti, ki so izsilili presojo ustavnega sodišča in ponovitev volitev. V veliko bolj transparentih volitvah je potem zmagal Viktor Juščenko.

Polemike na ulicah so se najprej vrtele okrog vprašanja legitimnosti volilnega rezultata. Glavna obtožba je bila namreč ponareditev volilnega rezultata. Protest proti uporabi vzvodov oblasti za prirejanje števila glasovnic je potem sprožil veliko širšo diskusijo o naravi oblasti, demokratičnem ustroju države, ekonomski in politični odvisnosti od Rusije in reprezentativnosti institucij.

Skozi podoben proces je šel lani Iran. Volilni proces je bil tako netransparenten, rezultat pa tako močno nerealističen, da je sprožil proteste. Leta 2004 je bilo na ulicah Kijeva največ milijon ljudi. Na ulicah Teherana je bilo junija vsaj tri milijone demonstrantov. Množični protesti so bili v Tabrizu, Isfahanu, Mašadu in drugih velikih mestih. Pet ali šest milijonov ljudi. Toliko, kot je prebivalcev manjše evropske države. V največjih demonstracijah v Washingtonu proti vojni v Iraku ni bilo več kot dvesto tisoč ljudi. To so resni fenomeni.

Dinamika protestov je bila najprej strogo formalistična. Demonstranti niso po naključju prevzeli zelene barve kot svojega simbola. Referenca na oranžno revolucijo je bila očitna, razlog za nasprotovanje pa enak. Na začetku ni šlo za splošen prevrat, ampak za zahtevo po ponovnem preštevanju in za upoštevanje institucionalnih procedur. Iran je v ustavi definiran kot republika, v kateri državljani v zelo ozkem političnem prostoru glasujejo za enega od kandidatov. Ko so oblasti z množično represijo poskušale vsiliti montiran rezultat, so se protesti prelevili v demonstracije proti ustroju ostarele revolucionarne oblasti. Glavni argument je bil, da Iran ni več islamska republika, ampak islamska diktatura. Polemika je tekla med demokratično družbo in diktatorsko oblastjo. Imena voditeljev, vera in mednarodna politika so bili dekoracija. Fasada legitimnosti je padla. Zdaj si v Iranu stojita nasproti družba in močna oblastna struktura, ki druga drugo razumeta kot nelegitimni.

Ob pričakovanju volilnih rezultatov v Ukrajini je bil v politični govorici položaj presenetljivo podoben iranskemu. V drugem krogu sta se soočila Julija Timošenko in Viktor Janukovič. Timošenkova je prišla do oblasti v oranžni revoluciji, ki je vrgla Janukoviča. Da so volitve regularne, ni bilo dvoma. Profesionalnih in ljubiteljskih opazovalcev je bilo dovolj, da bi vsaka velika goljufija hitro prišla na dan. Volilni proces je dovolj transparenten, da ne gre dvomiti o rezultatu. Ko je Julija Timošenko opazila, da ji številke kažejo slabo, je začela govoriti zanimive stvari. Janukovič je imel pred njo le nekaj odstotkov prednosti. Timošenkova je rekla, da rezultata ne bo priznala in da bo na ulice pozvala svoje privržence, naj protestirajo. Brez okolišenja je trdila, da nikoli ne bo priznala Janukovičeve zmage. Ukrajina je sredi silovite ekonomske krize na pragu intrigantnega političnega procesa.

Vendar ni nič neobičajnega. Od Ljubljane do Talina velja, da zmaga opozicije na volitvah ni legitimna niti, če je zmagala na volitvah, ki so tekle po pravilih. To s komičnimi učinki izražajo z bojkotiranjem formalnih priložnosti, kot so državne proslave, in s popolnoma resno obstrukcijo v parlamentu. Logika je zelo preprosta. V državi sta dva bloka. Če eden zmaga na volitvah, bo drugi volitve razumel kot nelegitimen proces. Štiri leta politike med dvojimi volitvami so potem namenjene dokazovanju nelegitimnosti nasprotne strani in skoraj ničemur drugemu. Konsenz je nekaj, kar velja na drugih planetih. Politične razlike so priložnost, da se ljudje ne pozdravljajo na cestah. Politika je na oko vznemirljiva, vendar takoj pod površino postane nezanimiva traparija. To je oder, na katerem igrajo smrtni sovražniki. Zadnji konsenz so različne politične sile dosegle ob procesih vstopanja v Evropo. Načrt sinhronizacije z Evropo so vsi sneli z interneta in z levo roko spreminjali ustavni red. Ob uspešni vključitvi v Evropsko unijo je zadnja pretveza za sodelovanje pri družbenih projektih zamrla. Ob bankrotu Grčije članstvo v Uniji ne pomeni več takšnega absoluta, kot ga je leta 2000.

Vzhodnoevropske države so šle v zadnjih dvajsetih letih skozi zapletene procese. Zamenjati realni socializem z demokratsko formo oblasti je pomenilo zamenjavo političnih struktur, ekonomskega sistema, zakonodaje, vrednot in razumevanja zgodovine. Ideja, da je treba zamenjati tudi vsaj polovico prebivalstva, se zdi samoumevna.

Tega ne gre pripisovati politični kulturi, ki je izšla iz totalitarizmov in jo bremeni zgodovinska dediščina. Tudi Združene države Amerike oblikujejo politiko z enako logiko. Ko je Barack Obama zmagal na volitvah, je ves svet razumel njegovo zmago kot tisti napredek v razumevanju politike, ki obljublja razvoj demokratične forme. Prebiti zid barve kože v državi, ki je bila utemeljena na odkritem rasizmu, je bilo res veličastno dejanje. To pa je bilo tudi vse, kar je dosegel. Soočil se je s fenomenom popolne obstrukcije oblasti. Najprej v parlamentu, potem pa v ljudskem gibanju, ki si je Saro Palin izbral za ikono in se ne more potolažiti z novim predsednikom. Možnosti sta dve. Ali se je vzhodna Evropa dokončno amerikanizirala, ali pa so Američani odkrili privlačnost politike, v kateri je žalitev že to, da drugi obstaja.