Švejki nočejo biti poskusni zajci

Neubogljivi Vaclav Klaus

Ni imel samo naš minister za zdravje vseh državljanov Slovenije Miklavčič težav pri naganjanju političnega vrha, da kot svetal zgled pučanstvu zaviha rokave in si pusti z injekcijo v telo vbrizgati čudodelni serum ne povsem preverjenih učinkov, ki bojda preganja prašičjo gripo. Še hujše težave je imel glavni češki higienik, zadolžen za vsesplošno dobro počutje potomcev dobrega vojaka Švejka dr. Michael Vit. Da bi obvaroval Čehe pred izginotjem zaradi grozeče epidemije gripe svinjskega imena, je preko osebnih zvez kljub silnemu navalu evropskih narodov zagotovil nakup milijon odmerkov cepiva, potem pa z ognjem in mečem gnal narod na cepišča. Ne ravno z bleščečim uspehom, saj se je pozivom odzvalo komaj 57.000 podanikov. Videl je Vit, da brez širše podpore in zgleda političnega vodstva češki narod drvi na grozljiv seznam izginulih ljudstev, zato se je po pomoč zatekel k Svetu za nacionalno varnost. Ta je strokovno ugotovil, da bi v primeru epidemije med politiki, uradniki, vojaki in gasilci - denimo, da gre za dvesto tisoč ljudi - državo zajelo brezvladje in da bi bila ogrožena nacionalna varnost, zato je zaukazal, da se morajo vsi špikniti, sicer bodo letele mandatne kazni v višini 400 evrov. Prvi zgled bi seveda moral biti predsednik države. A sta dr. Vit in Svet za nacionalno varnost pozabila, kdo je najvišja moralna avtoriteta v državi. To je predsednik Vaclav Klaus, ki slovi po tem, da dokler ustavno sodišče ne izreče pravoreka, pa še takrat godrnja, ne verjame nič in nikomur, še najmanj, če nekaj priporoča EU. Klausa so, denimo, v Bruslju vsi po vrsti, od snažilke do Barrosa, na kolenih prosili, naj podpiše presneto lizbonsko pogodbo. Še zdaj ga milo prosijo, naj vendarle izobesi tudi zastavo EU, pa bodo, kot kaže, na Hradčanih prej plapolale spodnjice kot modra zastava s 27 zvezdicami. Da bi se vsaj malo omehčal glede posledic, ki jih okolju povzroča človek, pa lahko samo sanjamo. Zanj so izginotje ledenikov, smog, strupene kemikalije v hrani in kisli dež tako normalni naravni pojavi, da bi si jih morali izmisliti, če jih po nekem naključju ne bi bilo. In seveda Klausu na misel ni prišlo, da bi bil državljanom za zgled. V resnici jim je svetoval, naj bežijo od cepiva kot hudič od križa, ker je to napad na njihovo telo, ustavne svoboščine in polnjenje žepov farmacevtov. Svet za nacionalno varnost pa mu še kar grozi s 400 evri kazni. Se bodo pogovarjali pa preko sodišča, sporoča Klaus, saj ima predsednik bojda nekakšno imuniteto, na katero atentatorji z injekcijami očitno niso računali. Kot da ne bi poznali Klausa in njegove navade, da je sposoben tudi v primeru pobiranja pasjih kakcev leteti na ustavno sodišče. Vnela se je žolčna razprava o tem, ali so predsednik in nosilci pomembnih državnih funkcij ter zdravniki, gasilci in vojaki državljani posebnega pomena, ki morajo za dobrobit države premagati strah pred iglo in cepivom. Potem pa je glavni higienik Michael Vit skrivnostno poniknil. Od nekod je prišla novica, da je zbolel. Saj ni čudno, najbrž ga je od vsega hudega premagal stres, se mu je odprla rana na želodcu, ga je zagrabila migrena, so sočutno ugibali ljudje. Toda diagnoza je veliko bolj resna. Doktor Michael Vit je zbolel za - prašičjo gripo!? Iz bolniške postelje je skesano priznal ljudstvu, da se je v silni želji, da bi češki narod preživel prihajajočo epidemijo smrtonosnega virusa, preprosto "pozabil" cepiti. No, ja, recimo, da zdravniki ne lažejo. Mogoče pa Vitova zla usoda prepriča Klausa, da javno zaviha rokav in za trenutek pozabi na ustavno pravico, da ni cepljen.

Vloga klofute v demokratizaciji

"Ena kepa okrog ušes" je močno odmevala v srbski javnosti in sprožila vrsto vprašanj, dilem, teorij in analiz. Vse pa se vrti okrog tega, ali in kakšno politično, sociopsihološko in zgodovinsko vlogo ima zaušnica v demokratičnem razvoju srbske družbe. Treščili sta izvršilna oblast in sedma sila. Po tiskovni konferenci srbskega ministra za infrastrukturo Milutina Mrkonjića je novinar tabloida Kurir Milan Lađević dejal: "Minister, niste ravno veliko govorili!" "Povedal sem na začetku, kar sem imel povedati," je dejal minister in vpričo drugih novinarjev in članov svojega kabineta izjavo podkrepil z glasno zaušnico novinarju, ki je postavil sila provokativno vprašanje. Prvi odzivi so bili sicer ogorčeni, češ, vračajo se časi Miloševića, ki je obljubil "Ovaj narod neće više niko da bije!". Resnici na ljubo, manjši del javnosti je menil, "kakršen časopis, takšen odziv ministra", toda po prespani noči je javnost ugotovila, da gre za velik korak naprej v demokratizaciji Srbije. Dejstva so neusmiljena. Pred desetletjem so novinarje v Srbiji ubijali, nekaj let nazaj so jih tu in tam pretepli do neprepoznavnosti, danes pa, kot vidimo, padajo samo klofute. Nekoč so z novinarji obračunavali pripadniki kriminalnih tolp, danes pa je to po zaslugi politikov na veliko višji intelektualni ravni. Pred leti bi napadeni novinar tožil nasilneža, javnost pa bi mu sporočala, naj drugič raje pazi, kakšne kvasi v časopisu. Danes javnost vzklika ministru "sram te bodi". Celo kolegi politiki se zgražajo. V svinčenih časih bi politik zanikal, da bi se bil pisuna sploh dotaknil, ali pa bi pretepenemu novinarju dejal, da ga bo še bolj nalomil, če ne preneha svinjati po njegovem dobrem imenu. Tokrat je minister Mrkonjić najprej priznal, da je novinarja izključno pobožal, čez nekaj ur je pojasnil, da ima pač malce neobičajen način komuniciranja s sedmo silo, ki jo sicer izjemno spoštuje, naslednji dan je dodal, da je bila reakcija res nekoliko pretirana, na koncu pa, na tiskovni konferenci, pred armado novinarjev priznal prisoljeno klofuto. Ste opazili ta napredek v kratkem času? Toda višek je bilo nekaj dotlej nevidenega v prostoru jugovzhodnega Balkana - minister se je novinarju javno opravičil. In novinar je opravičilo sprejel. Kaj sprejel, objel je ministra, ga pobožal in obljubil, da ga ne bo tožil. Tega komisar za širitev EU ne bi smel spregledati.