Grozljivo lajanje v luno

In te besede, ki jih je uvodoma prebral voditelj Branko Vrabec, so bilo tudi najboljše, kar se je v tej oddaji zgodilo. V oddaji, kjer ni nikogar zares brigalo, kaj govori skoraj tristo členov novega zakonika, ampak so vsem pred očmi begale le medle slike enakopravnega statusa istospolnih zvez, smo spet doživeli hladen tuš. Hladen tuš streznitve. Popolno sesutje iluzij, da živimo v eni sodobni, tolerantni in demokratični družbi.

Vedno znova me je sram, ko na nacionalki dajejo prostor tistim, ki bi drugačnim zavezali usta. Ne samo zavezali usta, ampak jim odvzeli elementarne pravice. Ja, o človeških pravicah se ne diskutira. V studio se ne vabijo nasprotniki, ker tu ni nasprotnikov. Pravice imamo ali pa ne. Jih spoštujemo ali pa ne. Skratka, nesodelovanje tistih, o katerih so razpravljali studijski razpravljalci, je bilo kričeče. Spet smo imeli situacijo, ko aktivistično razpoložena večina strelja z vsemi topovi po manjšini in se pri tem sklicuje na tradicijo, naravo, normalnost in samoumevnost. Še dobro, da se niso sklicevali na zdrav razum. Tega je tam namreč manjkalo na pretek.

In noben zdrav razum ne more razložiti glasovanja, ki se je spet "zgodilo" samo na sebi. Približno tako, kot se je včasih "zgodil narod". Namreč to, da jih od pet tisoč klicateljev kar devetdeset odstotkov zavrača novi zakonik, ne pove ničesar o zakoniku. Ker dam v ogenj deset rok, da tisti, ki so rekli odločni ne, sploh nimajo pojma, kaj je besedilo tega zakonika. To, da so zaradi enega člena, ene pravice pripravljeni vzeti v roke telefon in povedati svoje stališče, izraziti svoj protest, pa je rezultat debat, kot smo jih videli v ponedeljek. Aleš Primc in Ljudmila Novak sicer nimata argumentov, vendar imata tisti prirojeni čut, da nam slikata katastrofo na vratih. Izprijenega hudiča, ki bo pokončal slovensko samobitnost, vrednote in prihodnost. Ne pomaga na drugi strani noben psihiater kova dr. Slavko Ziherl, strpna Majda Potrata ali emocionalni Vito Rožej, ker jih tako ali tako nobeden noče slišati. To je scanje proti vetru. To je lajanje v luno.

Bil je to teden lajanja. Tudi tragičnega. Televizijski ekrani so bili polni nesrečne zgodbe, ki je pretresla. Včasih je veljalo, da je prava zgodba takrat, ko človek ugrizne psa. Torej takrat, ko se zgodi kaj nenavadnega. Kaj drugačnega in nepričakovanega. Tokrat smo doživeli šokantno zgodbo v grozljivi navadnosti. In vsi so pred kamerami razlagali, kako se je to moralo zgoditi. Da enostavno ni bilo druge rešitve. Strašljiva je bila prav ta samoumevnost. To prepričanje, da se je razmerje med lastnikom in krdelom psov moralo končati na takšen način.

Tukaj pa potem doživijo svoj vrhunec televizijski moralisti. Ob takšnih subtilnih podobah se tehtajo televizijske moči in nravi. Največkrat že kar prvi dan. V Odmevih in večernih 24 urah so imeli v studiu istega gosta. Ter dva popolnoma različna pristopa. Medtem ko je Majo Sodja zanimalo predvsem, kako bi se tragedija lahko preprečila, je TB v ospredje postavljal le eno vprašanje: kdo je odgovoren. Kdo je tisti, ki bo za to odgovarjal: koga bomo očrnili in koga odžagali. To je priljubljeno početje teve mrhovinarjev. Preden se posuši ena kri, že zahtevajo novo.

Brez glave na giljotini je vse skupaj brezveze. Zato se čudim, da zbiralci političnih točk še niso vložili interpelacije proti vsem ministrom in celotni vladi, ampak le napol sramežljivo pozivajo kmetijskega ministra k odstopu.

Vseeno pa je za vsem skupaj zevala neka praznost. Še nikoli televizijske kamere niso pokazale tako malo in sproducirale tako veliko. Šlo je celo za željo, da tega ne vidimo. Prepričan sem, da bi razni programi z veseljem pokazali amaterski posnetek tragedije, vendar preprosto ne obstaja. In ta neobstoj producira grozljive slike. Eno pretresljivo pričevanje soseda je edini ostanek tega žalostnega tedna. Domišljija ima prosto pot.

Tako kot pri družinskem zakoniku. To, da nacionalka objavi izjavo mimoidočega, kako bosta zdaj dva moška posvojila mladega fantka, da se bosta z njim igrala, je vrh te preproste sprevržene domišljije. Seveda verjamem, da obstajajo ljudje, ki tako razmišljajo. Tega pač ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo tiste, ki so odgovorni za javno besedo. Nacionalka je tu v prvi vrsti. In prav nobene, nobene dolžnosti nima, da takšne nestrpne, bolne in sprevržene ideje tudi objavlja. Prav zato sedijo tam uredniki. Sedijo zato, da izbirajo in vodijo uredniško politiko. To pa ni le nabiranje tisočerih mnenj. Televizija, še posebej nacionalka, ni niti koš za smeti niti poštni nabiralnik. Še najmanj pa mesnica ali klavnica…