Čakajoč na prve mozolje

Takrat se je sicer vselej nemirni fužinski razred obvezno umiril in se pozorno zazrl v svojega nepripravljenega sošolca v upanju, da se bo ta ponovno senzacionalno osramotil, izkazujoč pred vsemi svoje zemljepisno neznanje, in tako poskrbel za smeh celega razreda. Nikoli in nikdar ni naša četica tako z zanimanjem prisluhnila nekomu, ki si je čudežno zapomnil podatek, da največ dežnih kapelj na tem svetu pade v indijsko mestece Cherrapunji, in nikoli ni trideset priložnostnih gledalcev navdušeno poslušalo učenca, ki je znal iz glave našteti vse slovenske mejne prehode od Fernetičev do Dolge vasi. Mi smo pač med vsemi zemljepisnimi "spraševanji" vselej nestrpno čakali zgolj na to, da nekdo čim bolj useka mimo.

Ko pa smo potem med odmorom katerega od osmešenih sošolcev zbadali zaradi njegovih ponesrečenih akrobacij pred tablo, se je vedno našla kakšna vzorno zrela sošolka, ki nam je po odraslo zabrusila, da smo nevzdržno otročji, medtem ko so nas vselej resni učitelji radi poučili, da se ne spodobi zafrkavati na račun prijateljev samo zaradi njihovih slabših ocen. A kljub temu smo takšno zabavo ohranili pri življenju skoraj vse do konca osnovne šole, ko smo le dobili tiste prve mozolje in nas je posmehovanje manj uspešnim učencem nehalo tako zelo zabavati.

Toda pred časom sem prepadeno odkril, da se velika večina bivših "mozolarjev" v resnici ni nikoli nehala posmehovati slabšim od sebe, ampak to danes počno še z veliko večjo strastjo. In čeprav se to nikakor ne spodobi, tega brez najmanjšega zadržka ne počnejo le nevzdržno otročji fantiči, ki so se nekoč, kot kaže, samo začasno pretvarjali, da so odrasli, ampak tudi tiste vzorno zrele sošolke, ki so nad njimi vihale svoje prezgodaj napudrane nosove. Še več, tudi marsikateri vselej resni učitelj se neznansko rad posmehuje najrazličnejšim pred tablo poklicanim "talentom". Če verjamete ali ne, a dandanes stotisoče nevzdržno otročjih fantičev, vzorno zrelih sošolk in vselej resnih učiteljev najraje preživlja svoj prosti čas pred televizorji, na katerih se večer za večerom vrstijo novi ambasadorji neznanja.

In popolnoma vseeno jim je, ali se oddaja imenuje Big Brother, Kmetija slavnih ali As ti tud not padu?!, v kateri sta Lado Bizovičar in Jurij Zrnec "pred tablo" vsako nedeljo klicala resnično izvenserijske talente, od Popovih vremenark do Fredija Milerja in Damjana Murka. Važno je le, da gledalci teh oddaj že vnaprej z zanesljivostjo vedo, da bo eden od nastopajočih tisti večer nepozabno usekal mimo, in že se zberejo v svojih dnevnih sobah ter se iz disfunkcionalnih družin za kako uro ali dve prelevijo v skupine skladno funkcionalnih posmehovalcev.

Kar me pri vsem tem vedno znova preseneča, je dejstvo, da se med vsemi temi televizijskimi gledalci, ki se gredo množični in družbeno vseobsegajoči posmeh, tako redko najde kakšen vzorno zrel osebek, ki bi tem ljudem zabrusil, da so nevzdržno otročji, in da od nikoder ni slišati tistih vselej resnih, ki bi vso to umsko nemutirano hordo lahko poučili, da se ne spodobi zafrkavati slabših od sebe. Predvsem pa sem po vseh teh letih kolektivnega norčevanja iz razrednih bučmanov po vseh tistih barih in kmetijah neskončno začuden, da še nobeden od gledalcev ni dobil mozoljev in se naveličal tovrstne zabave.

Še več, zdi se, da so ljudje vedno bolj navdušeni nad njo. Medtem ko rumeni mediji še vedno z vso profesionalno zavzetostjo spremljajo zgodbe ljudi, ki so se proslavili z nerodnim premetavanjem gnoja, se namreč po Sloveniji že na veliko pripravlja nova velika oddaja oboževanega žanra "pred tablo". Oddaja Slovenija ima talent bo po napovedih ponosnih kupcev britanske licence iskala slovensko Susan Boyle, angleško ženico, ki so se ji v šoli verjetno pretirano posmehovali zaradi njenega neprikupnega videza in zato preslišali njen angelski glas ter jo je zato šele britanska različica oddaje izstrelila med največje svetovne zvezde. In kot pri vseh podobnih oddajah je tudi v tem primeru plemenito odkrivanje neodkritih talentov le dobra krinka za to, da se pred kamere neplemenito zvabi nešteto netalentiranih ljudi, ki se jim bomo potem vsi skupaj lahko smejali vsak večer ob osmih na Pop TV.

A čeprav smo se ob podobnih priložnostih dežurni ciniki doslej obvezno z veliko naslado spravljali nad naše medije in njihovo načrtno poneumljanje gledalcev, je morda prišel tudi čas za spoznanje, da večji del krivde za mnogokratno pojavnost in priljubljenost žanra "pred tablo" kljub vsemu nosijo kar ljudje sami. Vse bolj se namreč nagibam k ugotovitvi, da mora Slovenija res imeti nekakšen "talent", da lahko tukaj zvezda postane nekdo, pri katerem je največji štos to, da je popoln antitalent. Ker če se Damjanu Murku posmehuje ves četrti a razred Osnovne šole Gustava Šiliha v Mariboru in ga zato poznajo tudi učenci sedmih in osmih razredov ter še katera tamkajšnja čistilka ali hišnik, to morda ni še nič posebnega, ko pa se taistemu Murku v neverjetno uglašenem sozvočju posmehuje vsa Slovenija in si ga podajajo naše "najboljše" televizijske oddaje a la Hri-bar in As ti tud not padu?!, je to že svetovni unikum.

Tu namreč ne moremo več iskati izgovorov v parodiranju naše glasbene scene, marveč moramo končno priznati, da smo nezrelo ljudstvo, ki goji nevzdržno otročjo potrebo po lastnem dvornem norčku, in da smo družba, ki ne le, da še ni odrasla, marveč ni dobila niti svojih prvih mozoljev.