Ozdravitev

Takšne poteze, kot je bil koš s skokom iz pol obrata in z roko nasprotnega igralca na svoji, kakršno je v tej taisti tekmi izvedel Slokar, od omenjenega nisem videl tja od evropskega prvenstva, če sploh kdaj. Enako velja za par Vidmarjevih akcij in kakopak Klobučarjevih trojk, čeravno je bila tista blokada, ki jo je pri na videz "stajliš", vendar pa "bučkastemu" prodoru pod koš, popil, takisto nepozabna. Splošni nastavki, ki se ob rob te zmage Olimpije nudijo v razmislek, so zanimivi.

Najprej to, da je bila tekma zaradi spleta okoliščin odigrana na Slovanu, v mali, izhodiščno rokometni dvorani na Kodeljevem, kjer koše še vedno spuščajo izpod stropa, kjer so igralci gledalcem blizu, da stalno slišiš škripanje gume podplatov športnih copat od trenja ob parket, in ki je bistveno bolj primerljiva z dvoranami, v katerih se košarka na področju NLB lige sicer igra, kot pa je to Tivoli. Dobil sem vtis, da se je marsikateri Olimpijin igralec v njej počutil bolj domače kot v Tivoliju. Nenazadnje je marsikateri tako ali drugače bivši Slovanovec. Tudi igra je bila takšna. Okrnjena Olimpija je igrala všečno, kot navdahnjeno dobra mala ekipa, ki na domačem terenu lahko premaga domala vsakogar.

In spet, tako kot v primeru nekaterih reprezentančnih eksperimentov iz preteklosti, se ne morem znebiti vtisa, da je osnovni vzrok za to, da Zdovc zaradi okrnjenega izbora igralcev tokrat ni imel več možnosti eksperimentirati z menjavami (po dveh minutah), zaradi česar so igralci dobili priložnost, z njo odgovornost, to je pa v njih zbudilo zakrnela znanja in željo. Letošnja Olimpija ni bila in še vedno ni slaba ekipa. Nasprotno. Samo veselja in osmislitve ji manjka. In način je morda v tem, da samo sebe začne dojemati kot majhno ekipo, kar realno je.