Zdaj, ko je solata že zastonj...

Vsem pomislekom navkljub so peticije instrument civilne družbe, ki skuša odločevalce opozoriti na kak problem, ki ga politika ne obravnava ustrezno. Ko se človek odloči za podpis, mora imeti v mislih ne glede na to, da bi sam morda kaj drugače zastavil, cilj. Včasih je uspeh presenetljiv; vseevropska peticija za odpravo mučenja živali med transportom v klavnice je začuda prebudila tudi evropski parlament in prinesla vsaj ukrepe na papirju, če še ne na cestah. Včasih pa je cilj bolj odmaknjen in je prvi namen predvsem poziv k razmisleku. Tako sem jaz minuli teden razumela Mladinino peticijo Ukinimo vojsko in zato sem jo tudi podpisala. V njej gre namreč ravno tako za izhodno strategijo, o kateri nenehno govorijo politiki, gre za vprašanje prioritet te družbe, o katerih pišem že kakšnih dvajset let, ki ni bilo nikoli ustrezno premišljeno in je še posebej aktualno v času prazne državne blagajne. In o čem danes razmišlja vsa država, če ne o tem, kako v krizi shajati z vse manj proračunskimi sredstvi?

No, politiki nam vsak dan ponudijo nekaj izvrstnih receptov za ta izhod: lažje odpuščanje delavcev brez odpravnin, zmanjševanje zdravstvenih pravic, nižje pokojnine, krčenje skupin za otroke v vrtcih in razredov v šolah…

Državljani smo ganjeni: da, to je tisto pravo. Naj država omogoči delodajalcu, da lahko "flikne" človeka na cesto tudi, kadar le začuti, da bi morda moral nekoliko zmanjšati dobičke ali vodstvene plače. Naj bolni shira, če ni bogat, in naj upokojeni dojame, da živi predolgo, ko ga bodo pognali iz doma upokojencev, ker ne bo mogel več plačevati oskrbe. Naj se malčki drenjajo drug čez drugega, jim bo vsaj toplo, naj šolarji sedijo po okenskih policah, saj tako in tako ne poslušajo gospe učiteljice. No, in če je tako, če je prihodnost v večji socialni bedi in še slabšem zdravstvenem in izobraževalnem sistemu, (medtem ko država hkrati propagira družbo razvoja in večjo rodnost), je predsednik sindikatov šolstva Branimir Štrukelj pravzaprav le dosleden, ko pravi, naj se torej tudi cel bataljon usede na eno patrio in naj se vozi po puščavi…

Predlog, da bi vojsko torej zmanjšali na tisto mero, s katero bi v prvi fazi še zadostili zahtevam Nata, nato pa bi razmislili o izstopu iz organizacije, znotraj katere smo se uvrstili med agresorske države, medtem ko bi vojake, vojaške nepremičnine in denar preusmerili v socialne programe, torej ni ne idealizem ne poniglavost, ampak logični razmislek o tem, kje vzeti. Pa tudi logična posledica vseh napačnih potez, ki jih je v zvezi z vojsko država naredila od leta 1991 naprej. Namesto da bi doumela lekcijo SFRJ, da je orožje, ki ga imaš, prej ko slej uporabljeno, je hitela tekmovati tam, kjer nikakor ne more zmagati, ker bo vedno le drobec med velikimi. Namesto da bi investirala ves svoj potencial v miroljubnost, v družbo blagostanja in znanja in iz tega naredila svojo blagovno znamko, se je politika šla umazane orožarske posle, proračun za obrambo pa je rasel do te mere, da nas je Nato milostno prepustil vase in smo lahko postali sofinancerji ameriške vojne v Iraku in Afganistanu. Ni nas na Haitiju, da bi pomagali, smo pa tam, kjer se pobija.

Stvari so torej očitne, da bolj ne bi mogle biti. In vendar je ministrica za obrambo Ljubica Jelušič ostro udarila po peticiji, ki da širi "staromodne, preživele ideje". Moderne ideje so verjetno nadaljnja militarizacija, še večji nadzor, še več denarja za represivne sile. In ne le to: ministrica meni, da je "peticija direktno usmerjena proti ustavi RS, v kateri piše, da za obrambo te države skrbijo obrambne sile, in proti zakonu o obrambi, kjer natančno piše, kaj so naloge SV in obrambnih sil te države".

No, tako. Ljudje predlagajo, da bi se državni proračun prerazporedil na drugačen način, in že jih ministrica obtoži protiustavne usmerjenosti. In jih hkrati še osebno degradira: "Upam, da bodo predlagatelji in tudi ugledni podpisniki peticije nekega dne pripravljeni oditi v tujino na mednarodne operacije in misije, kjer bodo z vsem svojim znanjem ugledom, sposobnostmi, šarmom in motivacijo prispevali k vzpostavitvi miru, varnosti, socialni varnosti in medsebojnega razumevanja v teh državah, ki so danes producentke nevarnosti, groženj in vojn. Šele takrat bom tem pobudnikom verjela, da so resnično iskreni."

Se dela norca ali res ne razume? Zdaj smo torej nekakšna elitistična grupica salonskih pacifistov, ki iz budoarja trobenzljamo o svetu brez vojske, medtem ko ona koraka, prašna in ožgana, skozi afganistanske uničene vasi in prinaša mir, varnost in razumevanje - s puškico nabasano? Mir na konicah granat, ki jim sledijo humanitarne enote te iste vojske, ki pokrpajo raztrgane otroke, nato pa prikorakajo še investitorji? Tam in ravno na ta sporen način naj bi mi dokazali svojo "iskrenost" gospe ministrici, ki v dobrem letu dni o najbolj zavozlani aferi te države in njenega ministrstva, o patriah, še ni uspela najti enega "iskrenega" podatka? Ki je vendarle civilna oseba, profesorica, in bi od nje pričakovali razmislek o politiki miru, ne pa generalskih blodenj o miru do zadnje krogle? (No, če pomislim na njeno izjavo iz leta 2003: "Nekaterim bi morali povedati, da bo solata na trgu cenejša, če gremo v Nato," potem so ta pričakovanja resda pretirana.) Mi naj bi torej dokazovali svojo nedolžnost, medtem ko predstavnik SV Simon Korez govori o "zagotavljanju varnosti Slovenk in Slovencev", ne pa slovenskih državljank in državljanov? In o tem, da je naša država nastala na temeljih "zdrave slovenske zgodovine in da bo takšna tudi ostala"? Zdrava zgodovina? Katera neki? Kaj bi to bilo? Starojugoslovanski rdeče-črni razkol? Sveti Urh ali Rog? Pregoni tujcev po prvi vojni ali izbrisani?

Res, eno samo zdravje. In to zdravje nam bo torej v prihodnosti zagotavljala še vojna udeležba v Afganistanu in povsod drugod, kjer bo striček Sam začutil, da ga nekaj ogroža.

Kot rečeno, je čas za premislek. Naj s polpraznim mošnjičkom podpiram bogato teto, naj se poskusim prešolati in poiskati drugo delo ali naj si kupim pištolo? To so možnosti, ki jih ima vlada, a tega očitno ne razume.