Nazaj v prihodnost

Prvi se lahko pohvali z zrelostjo, konservativnostjo v ravnanju, ker ga ne vodi zanos, ampak (egoistični) razmislek. To potrjuje s svojimi leti, upihnil je štirideseto svečko, medtem ko jih je bolj radoživi šele prvih deset.

Oba težko zanikata, da sta brata, čeprav je bil prvi (prispodobno) rojen načrtno iz epruvete, drugi pa bolj naključno spočet in nekako nezaželen. Nekateri bi prisegli, da sta oče in sin, a to bi pomenilo, da je socialni človek potomec pridobitniškega. Bližja mi je trditev, da smo prvinsko socialna bitja in da je "homo faber" posledica tega pri prehodu v višje družbene oblike. Vprašanje, zakaj se je svetovni ekonomski forum (WEF) porodil precej prej kot svetovni socialni forum (WSF), je zato povsem na mestu.

Klaus Schwab, takrat profesor poslovne politike na ženevski univerzi, je januarja 1971 spodbudil srečanje evropskih gospodarstvenikov v Davosu, da bi ocenili, kako se lahko njihova podjetja spustijo v tekmo z ameriškimi. WEF je kot nepridobitna fundacija iz skromnih začetkov v letovišču, znanem predvsem tuberkuloznim bolnikom in ljubiteljem Thomasa Manna, ki je tjakaj postavil svoj roman iz leta 1924 Čarobna gora (Der Zauberberg), prerasel v odmevno globalno druženje gospodarstvenikov, politikov in intelektualcev ter za krajše obdobje tudi zvezdnikov iz sveta zabave. K temu so pripomogli nekateri prelomni gospodarski dogodki, kakršen je bil že naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, spretno pa so se udeleženci za krepitev vsestranske pomembnosti dotikali odmevnih političnih vprašanj, na primer posredovanja v grško-turškem sporu zaradi Cipra, ko sta se januarja 1988 v Davosu sešla premierja Andreas Papandreou in Turgut Özal, prvič pa sta na WEF leta 1992 za skupno mizo sedla tudi tedanji južnoafriški predsednik F. W. de Klerk in Nelson Mandela. Tisti, ki jim je manj mar za političnogospodarska dogajanja, pa so poročila iz Davosa pozorno prebirali, ko je ta pritegnil znane estradnike. Slike visoko noseče Angeline Jolie in Brada Pitta z generalnim sekretarjem Združenih narodov Kofijem Ananom in njegovo redko videno soprogo so januarja 2006 obkrožale svet, pridih visokega glamurja pa se je svetovnega gospodarskega foruma držal še dve leti pozneje, na predvečer že prihajajoče finančne krize. Mogočneži v Švici so zanjo že vedeli, a to, denimo, ni motilo šefa Lehman Brothersa Richarda Fulda, ko je "sadil rožice" o lahko premostljivih težavah s hipotekarnimi krediti. Pol leta pozneje je multinacionalna finančna družba pod njegovim vodstvom šla v stečaj in sprožila krizni plaz, primerljiv s tistim iz tridesetih let prejšnjega stoletja, lansko srečanje WEF v švicarskih Alpah pa je bilo zaradi nje do te mere depresivno, da so nekateri oznanili "smrt davoškega človeka", to je neoliberalističnega svobodnotržega gospodarstvenika.

Pogled nazaj pokaže, da so se leta 2007 udeleženci WEF ne preveč zaskrbljeno spraševali, ali prihaja recesija. Leto pozneje je bil pri nekaterih glavobol že krepak in so omenjali možno gospodarsko krizo. Omenjeni depresivni lanski januar je nad forumom izrisal vprašanje, ali bomo sploh priče gospodarski oživitvi ali pa se bo svet pogreznil še v globljo krizo. Letos so bili udeleženci, ki so znova do zadnjega kotička zasedli Davos in se vanj za pet dni zabarikadirali, znova bolje razpoloženi. Vprašanje, ali bo prišlo do oživljanja gospodarstva, je zamenjalo brezskrbnejše, namreč, kakšno naj bo njegovo oživljanje. Kitajska, Brazilija in še nekatera hitro razvijajoča gospodarstva so amortizirala izstavljene račune zgrešenih gospodarsko-finančnih politik Zahoda in svet CEO (glavnih šefov korporacij oziroma Chief executive officers) se je vrnil k tako imenovanemu "business as usual". Najkrajše sporočilo letošnjega Davosa, očiščenega političnih lamentacij o nuji državnega intervencionizma, ki ga je že z uvodnim nagovorom tržil francoski predsednik Nicolas Sarkozy, je, da je posredovanje vlad z uporabo davkoplačevalskega denarja priporočljivo za saniranje napačnih odločitev bančnikov in vodij industrijskih korporacij, sicer pa je za slednje edinole sveta samoregulativa. Ta jim še ni obnovljena, a prve pomembne bitke so dobljene. Ne nazadnje je že klecnil ameriški predsednik Barack Obama, ko je v tradicionalnem januarskem nagovoru naciji podobno snedel svoje obljube o obračunu s samovoljnimi bančnimi mogotci, kot jih je z zapiranjem zapora v Guantanamu.

Prav obnovljena neodgovornost svetovnih gospodarstvenikov in politikov, ki smo ji bili še posebno priče ob decembrski podnebni konferenci v Koebenhavnu, mlade pa ima tudi v Davosu, kliče po jasnejšem nasprotnem polu, po tistih, ki se postavljajo po robu pogoltnemu hlastanju po usahljivih vsem dodeljenih naravnih virih ter pohlepu, ki multiplicira družbeno neenakost in spodjeda temeljne človekove pravice. Svetovni socialni forum ni plod družbenega inženiringa, kakršen je, pa naj je to dr. Schwab hotel ali ne, ekonomski v Davosu. Tudi ni zrcalna slika WEF, je pa, kot rečeno, njegov spontano ali nehote spočeti brat. Potem ko sta politična in gospodarska elita - tisti, ki se zbirajo v Davosu in na raznih zasedanjih s predznakom G ali pa zgolj v okviru oblastnih državnih institucij - pogoltnili civilno družbo, ne da bi dali stvarne odgovore na njena vprašanja, so se problemi socialne neenakosti, okolja, mirovnišva, človekovih pravic in tako naprej stihijsko zlili na ulice, kjer jih večinoma rešuje policija. Če ob jubileju davoških srečanj poskušamo pod njimi potegniti črto, lahko zapišemo, da so pomagala ustvarjati to odtujenost in da jo bodo z vnovičnim zagonom še naprej. Dokler mlajši brat ne odraste in se okrepi.

Izsek

V Davosu se je med drugim izkazalo, da se je vsemogočni svet CEO (Chief executive officer) vrnil k staremu "business as usual".