Lopovska noč

Praviloma je bilo to povezano tudi s tem, da si noter prišel zastonj. Nikdar nisem razumel tega pravila, kot ga ne dandanes v Ortu. Vsekakor je biti v diskaču oblečen tako kot v bistvu nočeš biti enako počutiti se kot oskubljena kokoš. Sploh če si svojo pojavnost baziral na "džekiju" ali plašču. Polom v startu. A garderobe nikakor niso neumen izum. Še posebno v večerih, kakršen je bil minuli petek, ko je izdatno snežilo. Kajti, kot je splošno znano, kadar sneži, temperature niti niso najnižje. Gibljejo se kvečjemu okoli ničle, poleg tega je pa v zraku povečana vlažnost. Upravljalci zabavišč v takih večerih gretje vseeno obrnejo do konca, enako pa zadevo razume tudi ljudstvo, ki se na snežen večer ven poda oblečeno v svoja najbolj zimska oblačila. A ko pridejo v prenapolnjen prostor, postane neznosno in se skorajda morajo sleči ter oblačila nekam odložiti. Zato v zabaviščih, kjer garderob ni, nastanejo kupi oblačil in torbic, ki se mešajo po klopeh in po tleh. Na kratko rečeno, kaos. A to še ni vse. V nočeh, ko zunaj izdatno sneži, živelj kot po nekem pravilu prevzame tudi neki "alpendisko" vzgib. Ne ve se, zakaj, vendar pa so psihološki učinki zasneženosti očitni. Da se razmišljati v smeri, da gre za to, da se sicer pusto in grdo mesto za hip odene v kuliso zimsko turističnega centra ali pa gre pač za to, da ob izrednosti razmer zunaj popustijo določene zavore, kar izzove temu primerno veseljačenje. Specifično veseljačenje. Mračnjaštvo in poglobljeno introvertne forme žuriranja se na take večere umaknejo bolj rdečelični alias račkasti prešernosti. Račkasti - seveda povzeti po večnem alpskem hitu Račke, ki si ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja izmislil Werner Thomas, švicarski hotelski harmonikar iz Davosa, nato ga je pa s priredbo iz leta 1982 svetovno proslavil nekdanji ameriški vojak, pozneje pa najbolj tiražen ameriški organist Bob Kames, ki je umrl pred dvema letoma, star 83 let. Vzorčna točka, kjer vse opisane predpostavke in zakonitosti snežne noči, sploh pa petkove, kakršna je bila tudi minula, znajo sinergirati v najbolj čisti obliki, je Metelkova. Je množična, hkrati pa vendarle bistveno bolj svobodna in manj zategnjena od siceršnjih prizorišč. V času sneženja Metla recimo postane prizorišče malodane festivalsko masovnih in celonočnih keparskih obračunov, ki po izpričani energiji in volji akterjev do tega početja verjetno prekaša sleherno snežno popoldne pred vsako osnovno šolo. A kakopak se v vsem skupaj skriva en manjši "zajebek". To so kraje. Denarnic, oblačil, torbic in drugih hitrih priložnosti. Da je bilo tako tudi minuli petek, pričajo poročila o žalostnih deklicah in zmedenih žurerjih, ki so v svetlobi belih "fajront" luči zaman iskali pogrešane predmete. Nič novega. Moj najbližji sosed me verjetno ne bo nikdar pozabil, ko sem ga v nekem snežnem jutru ob prihodu iz zabave na Metli, medtem ko je kidal pločnik, vehementno, kot da ni nič, pozdravil zgolj v majčki s kratkimi rokavi. Z mojo jakno, puloverjem in kreditno kartico je zabavo pač zapustil nekdo drug.