Razmišljaj globalno, lupi lokalno

Tako je govoril Zoki J. Kennedy

"Odvažanje snega s pločnikov in parkirišč mesto Ljubljana stane," je dejal župan slovenske metropole Z. Janković. S to globoko izjavo, ki vidi rešitev problema v čim hitrejši globalni otoplitvi, se je postavil ob bok svojih evropskih kolegov, pa, bogme, tudi ob bok nekaterih slovitih svetovnih politikov. Že doslej so njegove poteze prinesle Ljubljani pridih evropskega velemesta. S silnimi pozidavami je končno iz prestolnice pregnal nadležne kravjake, na katere je bilo mogoče stopiti že osemsto metrov od centra, in pomladni nagravžni smrad gnojnice, s katero so urbani farmarji zalivali travnike. Na tistih nekaj preostalih zelenicah med štirinadstropnimi bloki, na katerih se zbira otročad, namesto da bi sedela za računalniki, pa načrtuje stometrske stolpnice. To je vidni del evropeizacije Ljubljane. Nevidni, tisti, ki človeku sede še globlje v srce, pa je uresničevanje obljube, da bo mestna oblast v službi meščanov. Tako je to menda v Evropi. To je bilo najbolj očitno, ko je mesto prizadejala naravna katastrofa v obliki 40 centimetrov snega. Komunala je očistila nekaj parkirnih mest, ostalo pa prepustila občanom, da udarniško odlopatajo parkirišča in mestnim redarjem, zveličavnim čuvajem reda v mirujočem prometu, omogočijo kaznovanje vseh, ki jim je na sveti ljubljanski zemlji potekel parkirni listek. Tudi sam sem z vojaškim "ašovčićem" spravil nad goro snega pod budnim očesom prometnega inkvizitorja, parkiral in zaradi dvominutne zamude dobil listek. Upravičeno, saj snega nisem zdrgnil do asfalta. Na neumestno pripombo, da bi si redarji morali sami očistiti "delovno mesto" in potem na njem služiti, sem dobil logični odgovor, da oni nimajo časa, ker morajo loviti in kaznovati stare mamice, ki prazno ulico z drsajočim korakom prečkajo deset metrov od prehoda za pešce. Evropsko, rekel bi, svetovljansko. Mesto je tu, da nam prepreči početi neumnosti, mi pa smo tu, da mesto bogatimo in zaljšamo ter mu dajemo videz Dunaja, Pariza, Bologne. Tega pa ne moremo imeti, če sami ne odstranimo milijonov kubikov snega in če ne plačujemo kazni na parkiriščih, ki smo jih sami očistili. Takšno razmišljanje povzdiguje župana na raven državnika J.F. Kennedyja, ki je nekoč dejal: "Ne gre za to, kaj država lahko stori za nas, ampak kaj mi lahko naredimo za državo!" V našem primeru to pomeni, kaj mi lahko naredimo za Ljubljano, ki nam je kot mati. Stroga in pravična. Osebno se zelo trudim, da mestu vrnem več, kot mi nudi. Ko so mi zaračunali kazen za parkiranje (40 evrov), sem se pritožil in poslal fotokopijo veljavnega parkirnega listka, ki ga mestni šerif očitno ni videl. V "dokaz" hudega prekrška so mi poslali fotografijo vetrobranskega stekla, na kateri ni bilo videti čisto nič, saj so v sprednjem steklu odsevale zgolj okoliške hiše, kaj šele, da bi razbrali, ali je listek tam, kot to zapoveduje zakon.. Mojster te fotografije bi morda na razstavi dobil nagrado, težko pa bi fotografijo uveljavljal na sodišču kot kronski dokaz. Mesto sem vljudno opozoril na to podrobnost in mu ponudil sprejemljivo razlago, da je redar, denimo, med zahtevnim in odgovornim identifikacijskim postopkom sumljivega temnopoltega pešca, ki je bil, mimogrede, uslužbenec ambasade neke afriške države, moj parkirni listek spregledal. Bil sem tudi konstruktiven in predlagal kompromis - mesto naj se mi opraviči zaradi nadlegovanja, jaz bom pa kidal sneg z njegovih parkirišč. Do svojih občanov prijazna Ljubljana mi je navdušeno odgovorila, da se strinja. Podrejeni Zokiju J. Kennedyju so strokovno ugotovili, da gre namreč za manjši nedokazljiv prekršek in mi zato ni treba plačati kazni 40 evrov oziroma 20, če bi plačal v roku enega tedna. Ker pa sem se pritožil in je bil opravljen sodni postopek (ne spomnim se, da bi me klicali v Nürnberg ali v Haag), mi odrejajo plačilo sodnih stroškov v višini - 40 evrov! Seveda sem z veseljem plačal, saj imam rad svoje evropsko mesto, tako kot ima ono rado nas.

Odšel je samo figurativno

Pogrešal ga bom. Hrvaškega predsednika Mesića. Bil je eden redkih politikov, ki je v svojih nastopih gojil figurativno izražanje in potem neizmerno užival v spremljanju posledic, ki jih je s tem povzročil. V Splitu je prvi napovedal ekonomsko-ribolovne cone, kar je hrvaške politike ujelo s hlačami na kolenih, potem pa so vsi politiki in stranke tekmovali, kdo bo bolj domoljubno branil ERC pred evrosovragi. Mesić pa se je na Trgu bana Jelačića ob kavici s pučanstvom mesece muzal, ko je gledal, kako se vlada in sabor cvreta na bruseljskem ražnju. To z ERC je on mislil samo figurativno. Potem je Slovencem sporočil, da bi brez hrvaških partizanov Jadransko morje gledali iz Postojne. Med hihitanjem je potem pojasnil, da je bilo to samo figurativno in da jezni Slovenci res nimajo smisla za humor, kar je tudi mišljeno figurativno. Toda najbolj figurativen je bil Mesić ob samem odhodu s položaja. V maniri izkušenega politika svetovnega slovesa je na izjavo predsednika bosanskih Srbov Milorada Dodika, da bo pripravil referendum o osamosvojitvi Republike srbske in pretrgal popkovino s Sarajevom, odgovoril, da bi v tem primeru kot predsednik Hrvaške poslal hrvaško armado nad sitne Srbe in jih s sanitarnim koridorjem ločil od Srbije. Dosti je bilo teh referendumov in odcepitev! Kakšna politična modrost, kakšna odločnost, kakšen filigranski občutek za učinkovito in sodobno reševanje problemov in sporov je pokazal Mesić! Nekaj, česar že dolgo nismo videli v tem delu Evrope. Da politik zgolj na omembo referenduma takoj pošlje tanke in kazenske ekspedicije, smo doživeli v zdaj že davnih osemdesetih in devetdesetih letih. Če me spomin ne vara, je to bil nek minorni politikant Milošević, potem sta ga posnemala neki Šešelj in Milutinović, s podobnimi idejami ("z raketami nad referendum" in "z nožem nad osamosvojitev") so se oglašali neki generali Adžić, Kadijević in Mladić in tudi psihiatrični pesnik ali lirski psihiater Karadžić. Lahko bi rekli, da Mesić vendarle ni bil tako izviren. Toda ne gre pozabiti, da so oni vsi resno mislili in to krvavo uresničili, medtem ko je predsednik Mesić o hrvaški armadi, ki z ognjem in mečem prinaša Srbom v BiH mir, bratstvo in enotnost, govoril izključno - figurativno. Zato sem prepričan, da Mesić odhaja s predsedniškega položaja izključno - figurativno.