Ena od priljubljenih teorij hrvaško-slovenske zarote je bila tista o pravih razlogih povojnega gospodarskega razcveta Hrvaške in Slovenije: v okviru svojega peklenskega načrta, da močno Srbijo spravi na kolena, je Hrvatoslovenec Josip Broz s svojim slovenskim svetovalcem Edvardom Kardeljem organiziral selitev kar šestinsedemdesetih tovarn iz Srbije na jugoslovanski zahod.

Iz Subotice na primer so takrat v Osijek preselili kompletno tovarno mila, v Zagreb pa tovarno baterij, iz Beočina so v Split prepeljali stroje za proizvodnjo cementa, za potrebe ladjedelnice pa so v Split prepeljali tudi velikansko kovinsko stiskalnico iz Kragujevca, tedaj največjo na Balkanu, celotna električna centrala iz Srbobrana je pristala v bližini Kranja, v Sloveniji je pristala celo kobilarna plemenskih konjev iz Stare Marovice pri Bački Palanki. Slavna Tovarna avtomobilov Maribor na primer, ki je v naslednjih desetletjih na jugoslovanske ceste bruhala priljubljene "tamiče", je nastala zaradi odločitve ministrstva za težko industrijo, po kateri so celotno tovarno tovornjakov iz Industrije motorjev Rakovica razgradili in skupaj s tehnično dokumentacijo preselili v Maribor.

V resnici je seveda Tito srbsko industrijo spravil na drugo stran Drine zaradi nevarnosti sovjetske invazije po resoluciji informbiroja leta 1948 - dejstva sicer govorijo, da velika večina teh strojev pravzaprav ni pristala v Sloveniji in na Hrvaškem, temveč v "strateški" Bosni in Hercegovini - toda, kot v vsaki propagandi, toliko slabše za dejstva: če ne bi bilo Tita in Kardelja, so se strinjali Miloševićevi ekonomisti, bi bila Srbija danes balkanska Japonska, Hrvaška in Slovenija pa njena Vietnam in Laos.

Točno dvajset let pozneje v hrvaških časopisih berem novico: sindikalisti Jadranske pivovare iz Splita - ki jo je leta 2000 kupil slovenski tajkun Boško Šrot, lastnik Pivovarne Laško - so napovedali velike proteste zaradi odločitve novega lastnika, da opusti proizvodnjo v splitskem obratu, proda zemljišče pivovarne, odpusti sto šestdeset delavcev, razstavi stroje in jih preseli v - Srbijo.

Jadranska pivovarna ne bo prva: pred štirimi leti so v Komiži na otoku Vis nekoč znano tovarno sardin Neptun v viharju privatizacije v celoti preselili v - Niš. Kako se proizvodnja konzerviranih sardel splača v državi, ki nima ne morja ne sardel in ki mora sardele uvažati iz Tunizije, ne splača pa se na otoku, ki ga vse naokrog obdaja morje, bogato s sardelami - je ena od skrivnosti hrvaške tranzicije.

Skrivnost, ki je ne razumejo Hrvati, so razumeli Slovenci, tistim pa, ki je niso - kot gospodarsko zavožena Mura - je danes žal, ker obratov v Srbijo niso preselili pred petimi, šestimi leti. Tako kot je selitev proizvodnje iz drage Slovenije v poceni Srbijo že napovedal Meblo Jogi iz Nove Gorice in kot danes ni žal Gorenju, ki je vso proizvodnjo bojlerjev in radiatorjev že zdavnaj preselil v srbsko Staro Pazovo.

Sploh so bili Slovenci za nas Evropa že, ko smo bili mi še Jugoslavija, kako torej ne bi bili danes, ko vsa Evropa seli svojo industrijo na vzhod, na Madžarsko, v Bolgarijo, Romunijo ali - kot italijanski gigant Fiat - v Srbijo in ko Balkan postaja evropski Daljni vzhod: umazana, siva industrijska cona, v kateri bodo siromašni Vietnamci iz Romunije in Srbije za bedno mezdo sestavljali hladilnike, pakirali sardine, polnili pivo in sestavljali fiat punto.

Točno dvajset let po medijski histeriji zaradi velike selitve srbskih tovarn preko Drine in Titovega ropa Srbije slovenski inženirji jemljejo v roke izvijače, gedore in francoske ključe, razstavljajo cele obrate, demontirajo stroje, jih pazljivo natovarjajo na tovorne vlake in selijo v Srbijo: srbska industrija se po šestdesetih letih vrača domov.

Ta veličasten tranzicijski paradoks je prav lepa freska balkanske industrijske revolucije, v kateri so politični in gospodarski interesi risali grafe BDP in pisali usode generacijam malih, zgaranih delavcev, statistov s samega dna. Sicer pa tudi Industrije motorjev Rakovica, katere selitev v Maribor je pred dvajsetimi leti razbesnela beograjsko čaršijo, daljnega leta 1927 niso zgradili s srbskim denarjem, temveč s kapitalom francoskega podjetja Gnome et Rhone. Tako kot so proizvodnjo tovornjakov, iz katere se je razvil mariborski TAM, pred vojno pognali po licenci češke Prage. To je bila prav tista pot denarja, po kateri se v začetku naslednjega stoletja evropska industrija znova vrača v Srbijo, kapitalistični raj poceni delovne sile.

V tej delitvi "dodane vrednosti" je tako tedaj kot danes kratko potegnil isti nesrečnik za tekočim trakom, po katerem so šle karoserije tovornjakov, deli hladilnika, konzerve sardin, steklenice piva in prazna življenja. Ta nesrečnik - in ne tovarna ali stroj - je bil srbski, tako kot pred njim francoski in češki, danes pa slovenski ali hrvaški, brez dela in upanja, ker "svetovni centri moči", nekakšni skrivnostni evropski Brozi in Kardelji, selijo "našo" industrijo čez Drino.

In se sladko smejijo, ko se bedaki brez dela prepirajo, čigav je Tito, in mu psujejo srbsko, slovensko in hrvaško mater.