Vsakdanje banalnosti vremena

Nič, kar bi nas prevzelo. Okej, lahko nas kaj vrže iz tira, lahko nas kaj tako v ozadju pripravi, da pritečemo iz kuhinje ali wc-ja, ampak na koncu se vse konča z ugotovitvijo, da je to le navadna izguba časa. Mnogi se boste strinjali, da je to čas, ki nima časa. Ima le konce. Šlus, ko ugasnemo teve sprejemnik. Ali pa zaspimo s kakšno limonado v ozadju. Največkrat pa se zgodba konča, ko nekdo prevzame pobudo in brez slabe vesti dvigne glas: "Daj že ugasni to škatlo."

S to škatlo pa ni vse tako enostavno. Namreč, škatel ni več. So le zasloni različnih dimenzij, ki so vedno tanjši. Ti flet skrini, elcedeji ali plazme postajajo nekaj najbolj neuporabnega. Na njih ni več mogoče postaviti ničesar. Nobenega kvačkanega prtička, nobene trofeje z naših potovanj in nobene rože več. Le prazni ploščati monstrumi, ki hočejo biti vedno bolj neopazni. Radi bi se stopili s stenami, namesto da bi tako kot nekoč kraljevali v prostoru. Obnašajo se kot samoumevnost na steni ali pred njo, ne pa kot oltar, ki zahteva žrtvovanje. Žrtvovanje časa, pozornosti, diskusij in emocij. Nič več nobenega osebnega vložka, ampak le prazne konstatacije v stilu: to je brezveze, to je nateg, to je izguba časa in to je pogrevanje starih jajc.

Ja, istočasno s tanjšanjem ekranov se tanjšajo tudi vsebine. Programi postajajo ena sama prozornost. Vidi se skozi njih, vidi se njihova praznost in zmanjšujejo se vložki. Tako materialni kot profesionalni. Opuščajo se zapleteni in originalni formati, na njihovo mesto pa prihajajo licenčne uspešnice. Morda bomo lahko šele čez čas ugotavljali, da je bila skoraj nacionalna katastrofa ukinitev oddaje As ti tud not padu?. In namesto nje vpeljava še ene transglobalne gladiatorske cinično resničnostne žajfnice Slovenija ima talent. Verjamem, da se bo to gledalo. Verjamem, da se bo o tem govorilo. In verjamem, da se bo vse skupaj hitro pozabilo. Kot so se pozabili Pop stars ali Bitka talentov. Prepričan pa sem, da se Jurij Zrnec in Lado Bizovičar ne bosta pozabila. Ne samo zato, ker je bila to ena redkih teve oddaj, kjer je kraljeval moški voditeljski par brez ene same starlete ali pomočnice, ampak zato, ker se bodo skeči in segmenti oddaj vrteli v glavah. Pošiljali se bodo po spletu, sprožali komentarje in spletale se bodo zgodbe. Vse skupaj bo del urbane legende. Frajerji bodo tisti, ki so to živeli. V realnem času in ne ob posnetkih.

Ampak, jokanje je tu odveč. Revolucija je pojedla svoje otroke. Enako evolucija. POP TV je odigral svoje. Zdaj kasira obresti. S čim manj vložka in čim večjim izplenom. In nenazadnje so odrasli ter ugotovili, da se bistvo teve medija vrti okoli dveh želja: postati slaven in biti voajer, opazovalec. Vsi resničnostni šovi domujejo ravno na tem paradoksu: po eni strani biti izpostavljen, po drugi pa skriti opazovalec. In ves čar se skriva v tej dvojnosti, tej razcepljeni eksistenci. Čeprav si ne priznamo, nam godi, če smo opaženi. Še bolj, če lahko na te kažemo s prstom in se jim hihitamo.

V tem kontekstu delimo usodo vseh svetovnih televizijskih okolij. Ostaja samo še eno področje televizijskih vsebin, kjer se lahko primerjamo. Gre za vremenske napovedi. Vreme je tako ali tako povezovalni element vseh kanalov. Ne samo napoved, ampak predvsem posledice. Iz vsake plohe, močnega vetra, sneženja, mraza, vročine, orkana ali cunamija se plodijo prvovrstne štorije. Jasno, saj gre za tragedije. Nenavadnosti, ki nas lepijo na ekrane. In kadarkoli smo v tujini, imamo občutek, da v tem segmentu šišamo ostale Evropejce. Da enostavno naše napovedi pokažejo veliko več. Ne le veliko več, ampak vse skupaj zgleda večje. Najprej sama Slovenija, potem vremenarka ali vremenar in na koncu sama grafika. Pri nas se vremenska napoved ne skriva, ne traja le nekaj sekund, temveč pripada zaokroženi zgodbi. Naši teve vremenarji so kreatorji zgodb. Že to, da nas jutri na primer čaka mraz, bo povod za malo štorijo. Ali pa vsaj opombo, da ne pozabite na kapo ali rokavice, ali pa nasvet, da raje ostanite doma. Jasno, tam nas lahko brez slabe vesti prižgete. In preverite naše zmotne napovedi.

Naši vremenarji, pa naj gre za te na TVS, na POP-u, Kanalu A ali na Info TV, dajejo vsi isti občutek. Občutek nezmotljivosti. To, kar govorijo, je smrtno resno v svoji sporočilnosti, četudi pokajo vice, se smejijo, modrujejo, spakujejo ali kmečko zavijajo z očmi. Je smrtno točno. Je smrtna resničnost, ki se bo zgodila. Je neke vrste reality šov, ki se mora zgoditi. Namreč, lahko, da bo jutri vreme drugačno. Ampak to ni naša krivda. Za to je krivo vreme…