Kako sem postal direktor avtosalona

Sprva sem mislil, da se šali, a je kar vztrajal. Pomisli na to, kako dobro bočno parkiraš, mi je dejal. In res, jaz odlično bočno parkiram. Vedno mi uspe iz prve in avto spravim v najmanjšo parkirno luknjo. Ampak z ročno ga pa ne obrnem, sem ga v šali opozoril. Le poskusil še nisi, se je oglasil drugi prijatelj.

Dejstvo je, da se na avtomobile ne spoznam, a prijatelji so me prepričevali, da imajo v vsaki prodajalni avtomobilov zagotovo koga, ki se, in da ne iščejo avtomehanika, ampak direktorja. Pa se ti ne zdi, da bi se tudi direktor moral vsaj malo spoznati na delovanje motorja, sem vprašal prvega in dodal, da še svečk ne znam zamenjati, da ne ločim akumulatorja od uplinjača in da sploh pojma nimam, čemu ta trapasti uplinjač služi. On pa mi je mirno odgovoril, da tudi prejšnji direktor ni vedel, kaj je to uplinjač. Ampak prejšnjega so ravnokar zamenjali, sem poskočil. Tudi tebe bodo nekoč, a kaj bi se že zdaj zato sekiral, se je oglasil drugi in spravil druščino v smeh.

Iz rokava sem nato potegnil svoj najmočnejši adut in jim zabrusil, kar so sicer že sami dobro vedeli, da sem po izobrazbi filmski režiser, da nikoli nisem delal v prodajalni avtomobilov in sploh nobeni prodajalni ter da sem pri avtomehaniku izgubljen, kot bi se pomotoma znašel pri ginekologu. Jaz lahko z vsem svojim tehničnim znanjem kvečjemu nabavim varnostne kamere za to prodajalno. Boš pa nabavil kamere, mi je odvrnil dežurni šaljivec.

Priznam, da sem bil v šoku. Prijatelji so vse že vnaprej premislili. Pa vi veste, da noben režiser še nikoli ni bil direktor avtosalona, sem povzdignil glas in cinično dodal, da za to verjetno obstaja precej logična razlaga. S poznavanjem osnov kadriranja in montaže ter občutkom za vodenje igralcev si pri prodajanju avtomobilov težko pomagam. Če bi avtomobile povsod po svetu prodajali režiserji, bi avtomobilska industrija že zdavnaj propadla in bi se danes vsi vozili z vlaki.

In medtem ko sem se začel navduševati nad to okolju prijazno idejo, me je eden prijateljev nenadoma potegnil k sebi. Poglej, kdor koli kar koli ve o tej prodajalni avtomobilov, noče niti pod razno biti njen direktor in ni ga trgovca in ekonomista, ki bi se šel teh igric. Tebi pa bo vse skupaj lažje, ker ti nimaš pojma o ničemer in te tudi nič ne briga. Za to štacuno ti preprosto dol visi in tako je edino prav. Vse, kar moraš vedeti o njej, je to, da ji ne moreš več pomagati, ker so ji pred teboj pretirano "pomagali" vsi tisti veliki trgovski strokovnjaki. In to tako zelo, da je zdaj povsem vseeno, kdo je njen direktor. Če pa lahko direktorsko plačo vlečeš ti, potem sam ne vidim nobenega razloga, da bi jo vlekel kdo drug.

Tako mi je dejal, jaz pa sem zavzdihnil in ga nedolžno povprašal, kako bodo reagirali zaposleni, ko bodo za direktorja dobili čistokrvnega umetnika. Spet so se vsi zasmejali. Zaposleni naj te ne skrbijo, je nekdo začel. Njihov glavni problem je v tem, da jih je trikrat preveč, za kar pa nisi ti kriv. Polovica jih tako in tako nič ne dela, nekateri še v službo ne hodijo, in če jih vse skupaj pustiš pri miru, bodo tudi oni tebe.

Nato me je drugi pokroviteljsko objel in mi predlagal, naj prvi dan vsem zagrozim z množičnimi odpuščanji in reorganizacijo dela. Besedo reorganizacija naj ponovim najmanj neštetokrat, je dodal. Drugi dan, je nadaljeval, imej kratek, a vzhičen govor o tem, da so vsi prodajalci nezamenljivi in da so najbolj strokovno podkovani daleč naokrog, nato pa se zapri v pisarno in se pretvarjaj, da od samega dela nimaš časa za nikogar.

Priznam, da me je začelo mikati. Največji problem sem zdaj videl v tem, da bom tam v resnici sam proti vsem. A tudi ta argument pri prijateljih ni vzdržal. Na svojo stran moraš pridobiti le predsednika nadzornega sveta in vodjo prodaje, to pa niti ni tako težko, so me prepričevali. Z malo pomočjo prijateljev, je eden pomenljivo začel, boš na mesto šefa nadzornikov pripeljal nekoga, ki o avtomobilih in prodaji ve še manj kot ti. Bomo že našli kakšnega s knjigami obsedenega znanstvenika, ki bo vedno znova ugotavljal, da je vse v najlepšem redu, da le ne bi razkrinkali njegovega neznanja, se je nasmehnil. Bil je tako suveren, da se mi je zazdelo, da teh stvari ne razlaga prvič.

Kaj pa vodja prodaje, sem ga vprašal. No, tu je stvar še bolj preprosta, je odvrnil. Na ta položaj pač povišaj nekoga, ki mu niti približno ni dorasel. Zakaj pa? Čista psihologija. On ti bo neznansko hvaležen in zatorej lojalen, drugi pa bodo vzroke za vse težave videli le še v njegovi in nič več v tvoji nesposobnosti.

Pa res mislite, da je to tako preprosto, sem obupan vprašal in prijatelje spet spravil v smeh. Nič lažjega kot to, so v smehu izstrelili. V tem salonu bo stanje s tabo ali brez tebe vedno enako brezupno, zato ker se tam ljudje namesto s prodajo ukvarjajo drug z drugim, ker se ob vseh njihovih šefih nikoli ne ve, kdo pije in kdo plača, ker ima še čistilka svojega svetovalca in ker prodajalcev nihče ne ceni in jim zato vsakega, ki je kaj vreden, spelje konkurenca, so pripravljeno naštevali, dokler ni eden prijateljev izpeljal zmagovitega zaključka:

"In zaradi vsega tega boš ti, moj dragi umetniški prijatelj, po štirih letih direktorovanja lahko mirno vstal, ponosno izjavil, da si vesel, da si prodajalno kljub težkim časom in vedno večji konkurenci na avtomobilskem trgu uspel zadržati na nivoju izpred let, in rekel boš, da si hvaležen, da si se lahko v teh letih veliko naučil o avtomobilih in trgovini na splošno."

"Kdo ve," je še dodal, "morda ti ubogi naivneži po vsem tem celo podaljšajo mandat."

In sem se prijavil. Vse drugo je tako in tako že zgodovina.