Kardeljeva kontinuiteta

Samoupravljanje je izšlo iz ideje, kako oblikovati najbolj demokratičen sistem na svetu, ki bo obenem tudi najbolj demokratičen sistem vseh časov. Hkrati pa bi moral delovati v okviru komandne diktature Josipa Broza Tita. Objavil ga je v drobni rdeči knjižici, ki jo je leta 1977 kot temeljni dokument sprejela Zveza komunistov Jugoslavije na svoji 30. seji centralnega komiteja. Naslov je bil pompozen: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Namen pa preprost. Knjižica je bila načrt nove družbe. Nekaj let je delovala kot sveto besedilo, iz katerega naj bi nastalo vse.

Kardelj si je zamislil mrežo odločanja, v kateri so vsaj načeloma vsi lahko urejeno odločali o vsem. Zvenelo je kot neposredna demokracija, kjer lahko ljudje, ki jih neki problem zadeva, na dolgo in široko razpravljajo o njem v vrsti institucij, v katere so včlanjeni. Ta proces razpravljanja je bil v principu neskončen, ker je vsak glas dobil možnost in je lahko speljal diskusijo v katero koli smer. V enakih koncentričnih krogih se je vsaj načeloma odločalo o zunanji politiki vse države, proračunu lokalnega podjetja in gradnji avtoceste.

Sistem je produciral same paradokse. Najlepši je bil ta, da je to zares sijajni sistem, le da ni zaživel v praksi. Sistem odločanja je bil zgolj gostobesedna dimna zavesa. Odločitev o resnih stvareh je vedno padla v drugih prostorih, kjer ni bilo nobene široke javne razprave. Pet ljudi se je usedlo za mizo in sprejelo odločitev v imenu vseh milijonov, ki so razpravljali. Razprava v formalnih krogih je bila zgolj navidezna in je potekala v namišljenih institucijah. O podjetjih so v resnici odločali direktorji v neposredni navezavi s hierarhično strukturo komunistične partije. Na tem drobnem detajlu se je ves sistem zrušil v dveh desetletjih.

Kardelj ni bil skromen človek. Delal je za to, da bi tudi odločanje na planetarni ravni iztrgal iz rok kolonialnih sil in je v gibanju neuvrščenih videl zvezo naprednih držav, ki jim samoupravljanje sveti kot luč. Azija, Afrika in Južna Amerika bi morale prevzeti vodstvo pri odločanju o usodi sveta.

Nenavadno ni to, da je ta čudni sistem tako dolgo deloval. Zares presenetljivo je, na kako čuden način je preživel v dobi globalizacije.

Pred novim letom je pet državnikov v Koebenhavnu v hotelski sobi po nekaj deset minutah strnjenega pogovora podpisalo kratek dokument o ukrepih za preprečevanje nadaljnjega segrevanja ozračja.

Pred tem so v veliki sejni dvorani voditelji vsega sveta pod vodstvom danskega premierja dneve in dneve naštevali svoje razumevanje podnebnih sprememb. Dve leti so se vse svetovne države pripravljale na veliko srečanje na Danskem. V Koebenhavn je prišlo trideset tisoč ljudi. Vsi voditelji vseh držav sveta, vse nevladne organizacije, vse okoljske agencije Združenih narodov. Že daleč pred sklepnim dejanjem največje konference Združenih narodov o okolju je bilo jasno, da tam ne bo prišlo do konsenza. Niti do popolnoma nevtralnega konsenza, zapisanega v diplomatskem jeziku, s katerim bi se lahko strinjali vsi. Ta del je potekal javno pred kamerami, tako da je bila globalna zadrega očitna vsemu planetu. Diskusije so šle v tisoče smeri, od najbolj formalnih državnih srečanj do polemik s policijo na ulicah. V nekaj tednih pogovarjanja niso mogli nikjer priti do dokumenta, ki bi vsaj približno zajel ves planet. Pa je tam bila tudi Evropska unija z delujočim načrtom in politično prakso.

Zadnji dan je bilo očitno, da bo konferenca propadla in bo ostala brez sklepnega dokumenta. Zgodilo bi se prav tisto, česar si ni želel nihče.

V hotelski sobi so nedaleč stran od glavne sejne dvorane sedeli brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva, indijski premier Manmohan Singh in južnoafriški predsednik Jacob Zuma. Ločeno so sestavljali svojo deklaracijo. Pridružil se jim je kitajski predsednik Wen Jiabao. Vsi so že pospravili kovčke, nekateri so bili na poti na letališče. Ameriški predsednik Barack Obama se je tisti dan poskušal večkrat sestati z vsakim posebej, pa ni prišlo do dogovora. Na koncu je prišel v sobo, v kateri zanj ni bilo pripravljenega stola. Bilo je nekaj različnih interpretacij, kako je do srečanja sploh prišlo, kateri od državnikov se je vrnil z letališča in kdo je koga povabil. Te drobnarije lahko odmislimo, čeprav se bodo prej ali slej pojavile v kontradiktornih spominih na to, kako se je v tistih trenutkih oblikovala politika sveta. Dejstvo je, da je teh pet državnikov na hitro sklenilo dogovor o nekakšnem skupnem dokumentu, ki je vsaj na papirju določil klimatološko prihodnost planeta. Ta na hitro spisani papir je obveljal kot sklepni dokument vse konference.

Lula Da Silva, Wen, Singh, Zuma in Obama. Svet se je res spremenil. To mora biti eden prvih svetovnih dokumentov, na katerem ni podpisan niti en beli Anglosaksonec, Francoz ali Rus. Na katerem ni niti enega evropskega politika. Od sporazuma Sykes-Picot in univerzalne deklaracije o človekovih pravicah do daytonskega sporazuma so bili vsi svetovni dokumenti podpisani z anglosaksonskimi in frankofonskimi imeni. Pri kjotskem protokolu je bilo na koncu največje vprašanje, ali ga bo podpisal Bill Clinton. Njegov podpis je postal zares pomemben, ko ga je z dokumenta umaknil George W. Bush.

Sklepni dokument konference iz Koebenhavna pa zveni kot sporočilo s srečanja neuvrščenih. Tudi podpisi so od tam. Ključno je bilo, kaj bo rekla Indija.

Tako si je svetovno politiko predstavljal Edvard Kardelj. S planetarno razpravo, ki jo sklene dokument ad hoc komiteja, tudi ne bi imel težav. Božo Repe je ugotavljal, da je sledil ideji navidezne demokracije, ki se je obdržala do danes.

Ob stoletnici njegovega rojstva se splača Kardelja vsaj prelistati. Je zabavno. Hitro branje zbudi vtis, da je preživelo prav tisto, česar se je tudi sam najbolj bal. Kontinuiteta prejšnjih režimov.