Nisem hotel motiti vaše kulture

Občutek ob tej izjavi je bil precej nenavaden, kot bi se začeli med seboj ogledovati in ugibati: "Ti?" Kolega se je kasneje vprašal, kako je vendar mogoče, da sam ne ve niti za en primer. Odgovor je preprost: tabu. O tem se ne govori.

Pred šestnajstimi leti je Hauserjeva, zgrožena ob poročilih o dogajanjih v Bosni in besna na nedejavno mednarodno politiko, na senzacionalistične medije in nevladne humanitarne organizacije, ki so veliko govorile in malo naredile, na svojo roko odpotovala v Zenico in z neverjetno voljo, zagnanostjo in nemško finančno pomočjo v sodelovanju z lokalnimi strokovnjakinjami ustanovila rehabilitacijski center za zlorabljene ženske Medica Zenica. Center deluje še danes in je navdihnil tudi Jasmino Žbanić za njen v Berlinu nagrajen film Grbavica. Iz Bosne je nato Hauserjeva svojo dejavnost širila na druga vojna območja, na Kosovo, v Irak, Afganistan, Kongo, za svojo dejavnost pa je leta 2008 prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir.

Hauserjeva opozarja na nekaj temeljnih reči. Prva je, da je šlo na Balkanu in drugod za sistematična posilstva kot vojno strategijo, ki so jo začrtali v samem vrhu političnih struktur. V Bosni naj bi bilo posiljenih med 20.000 in 50.000 žensk, cilj množičnega posiljevanja pa ni le ponižanje žensk in njihov pregon iz domov, ampak tudi primitivno dokazovanje nemoči nasprotne strani, ki so ji "uplenili" reprodukcijo, še več, vanjo zaplodili svojo kri. Prav po zaslugi Medice in podobnih organizacij so takšno razumevanje posilstev sprejeli in z resolucijo obsodili tudi Združeni narodi, v Haagu pa so z eno najpodrobnejših definicij posilstva in preganja posilstva kot vojnega zločina tudi obsodili prve zločince iz Foče.

Druga stvar je, da pri rehabilitaciji ne gre le za zdravstveno in psihološko oskrbo zlorabljenih, ampak za njihovo celovito opolnomočenje in družbeno reintegracijo. Medica Mondiale skupaj z drugimi organizacijami od oblasti zahteva, naj država posiljenim prizna pravico do zdravljenja, splava in statusa civilnih vojnih žrtev ter do socialne pomoči, kakršna gre vsem drugim civilnim in vojaškim žrtvam vojne, ter jim pomaga najti zaposlitev, namestitev in možnost dostojnega življenja; v Bosni jim je priznanje tega statusa vsaj pravnoformalno uspelo. Medica ženskam ponuja tudi možnosti izobraževanja, poklicnega uka ali pa jim, kot na primer na Kosovu, podari sredstva za preživljanje, traktor, s katerim so posiljene vojne vdove pospešile kmetovanje in se ekonomsko osamosvojile.

Izjemno pomemben element je zahteva po ženski participaciji v lokalnih, državnih in meddržavnih odločitvah, predvsem v mirovnih pogajanjih, iz katerih so večinoma stoodstotno izključene; na pogajanjih vedno, kot pljunek v obraz zdravi pameti in temeljni poštenosti, sodelujejo le tisti, ki so vojno zakuhali, in oni, ki so jo dopuščali. Hauserjeva je navedla primer srbskih in kosovskih žena, ki so od opevanega mirovnega posrednika Marttija Athisaarija zahtevale, naj jih vključi v povojna pogajanja, a jih je zavrnil s sramotnimi besedami: "Nisem hotel motiti vaše kulture." "Katere naše? Naših mož ali naše?" so mu odgovorile. Pri tem ne gre pozabiti, da so ravno vojaki modrih čelad, kamor koli so prišli, povzročili nagli dvig neprostovoljne prostitucije med že tako ogroženimi prebivalkami, širjenje aidsa in trgovine z belim blagom. Ko so aktivistke na to opozorile ZN, je predstavnik Yasushi Akashi komentiral: Fantje so pač fantje. Toliko o tem, kdo vodi zahodno politiko, ki naj bi pomagala ljudem na vojnih območjih.

Tretje, na kar opozarja Monika Hauser, je dejstvo, da je svojo senzibilnost do usode žensk razvila zaradi posilstva v družini (v "rajski" Švici) in zaradi grozljivo brezčutnega ravnanja medicinskega osebja do žensk v Avstriji in Nemčiji, se pravi v najrazvitejšem delu sveta. Spolna zloraba je torej nenehno in povsod navzoča, le da jo vojna povzdigne v sistem. Tako je bilo v Nemčiji šele v tem desetletju končno, tudi po zaslugi aktivizma Medice Mondiale, mogoče spregovoriti o desettisočih Nemk, ki so jih posilili ruski in ameriški "osvoboditelji". Vse te ženske so kot predstavnice naroda, ki je vojno sprožil, desetletja molčale, kot bi bile krive, brez psihološke podpore pa je večina še danes. Po domovih za ostarele njihove nezaceljene travme obravnavajo kot demenco ali kot nerazsodnost. In kar je najhuje - svoje strahove je ta generacija prenesla na naslednjo. Psihično, psihosomatsko in somatsko breme se kot virus prenaša iz roda v rod kot strah, odtujenost, nekomunikativnost, kompulzivnost, zavračanje telesnosti…

Zdi se obupno, zdi se kot neskončno visoka gora gorja, ki je ni mogoče odmetati, še več, ko nekaj že uspe, se spet podre. Ko na primer Afganistanke, zaposlene v tamkajšnji Medici Mondiale, že naredijo vozniški izpit in postanejo mobilne in samostojnejše, spet prenehajo voziti, ker so grožnje talibanov preresne. Soočenje s toliko nesreče prenesejo le redki ljudje in Monika Hauser je ena izmed njih. Nihče ne ostane nedotaknjen in, kot pravi, hodi vsa leta po tankem robu med psihofizičnim sesutjem in bojaznijo, da bi postala brezčutna upraviteljica tuje groze. Medtem ko akademikinje pri nas teoretizirajo o (ne)smiselnosti (termina) feminizma v 21. stoletju, Hauserjeva ve, da je ta svet v veliki meri še vedno srednji vek, ki ga je mogoče odpraviti le s skrajno zavzetim aktivizmom. "Začenjam vedno znova," pravi in pri tem, nikar si ne zatiskajmo oči, žrtvuje velik del svoje osebne sreče in miru v upanju, da bo boljše. Pa bo? Kar zadeva posilstva, je Hauserjeva prepričana, da jih bo manj takrat, ko bo kritična masa žensk zavzela odločilne položaje v družbi, tudi v vojski. Dokler jih je le nekaj, pa so celo same pogosto prve žrtve svojih tovarišev.