Ne pravila

Marsikaj še lahko gledam, ne da bi bil kakorkoli drugače povezan z dogodki, nikakor pa ne vaterpola ali rokometa. Vaterpolo in rokomet sta mi jedi, ki ju lahko zaužijem zgolj topli, če ne kvečjemu vroči. Tako, da se v meni prebudi vsaj lokalec. V primeru rokometa je to kakopak Slovanovec. Ta predispozicija na primer predpostavlja tako detajlirane norosti, kot na primer, da igralci iz Slovanove rokometne šole tej igri stalno poskušajo dati nekaj več in jo igrajo bolj "stajliš" od ostalih.

Da je njihova igra, četudi izgubijo, v bistvu poslanstvo. Da imajo misijonarsko vlogo vnašanja presežkov v tisto prerivanje in lomastenje. Kakopak gre za klasično ljubljansko-vzhodnjaško pravljičarstvo in bržkone še vedno delujoč odmev slavnih dni Slovana. A rokometnega navijača v sebi nimam rad. Kajti če me pritegne rokometna tekma, kar se mi ob priložnostih, kot so razna evropska prvenstva in nastopi naših, pripeti, to pomeni, da sem se prepustil zabavi, na kateri ni nič jasno.

Na deklarativni ravni je rokomet skrajno poštenjaški, klen, moški, plečat, hropeč, evro tradicionalističen, zaupanja vreden in nezafnan, dejansko je pa poln malih uslugic, korupcij, sejmarskega kšeftaštva, kompenzacij in sivih con, ki tistemu, ki pač potegne krajšo, ne daje možnosti, da bi se skliceval na karkoli, predvsem pa ne na pravilo oziroma zakonitost. Kot da bi se v podeželski skupnosti zameril vsem in si zato deležen šikaniranja, začenši z odnosom prodajalke v trgovini do tega, da se lokalni policist samo v tvojem primeru dosledno drži črke zakona in ti stalno nabija mandatne kazni.

Kajti za rokometna pravila in sodnike imam vtis, da se jim dejansko ne bi dalo očitati nič bistvenega, pa čeprav bi tekmo odsodili pod vplivom LSD-ja.