Nevarna iraška novotvorba

Med njihovimi odmevnejšimi operacijami sta bili Vigilant Resolve in Phantom Fury, bitki za Faludžo, po katerih je ostala polovica mesta v ruševinah, dve tretjini prebivalstva oziroma okoli 200.000 ljudi pa je končalo med begunci. Med temnimi stranmi delovanja marincev v Iraku pa najbolj izstopa Hadita, kjer so med maščevalnim pohodom po smrti nekega častnika v eksploziji obcestne bombe pobili dva ducata civilistov, med njimi tudi ženske in otroke.

Odhod marincev - na vrhuncu vojne jih je bilo v Iraku več kot 25.000 - pomeni začetek pospešenega odhoda ameriške vojske iz te države, ki ga je že pred prihodom v Belo hišo napovedoval Barack Obama. Po njegovem ukazu naj bi jih od sedanjih 115.000 vojakov do konca letošnjega avgusta ostalo tam le še 50.000, glavnina pa bi odšla po 7. marcu oziroma za takrat napovedanih parlamentarnih volitvah, ki naj bi prinesle politično stabilizacijo države.

Prav tu se začenjajo računi brez krčmarja oziroma brez sunitov, ki so bili glavni povod za navzočnost marincev v Anbarju in je šele njihovo sodelovanje z Američani pri uničevanju gnezd uvoženih borcev Al Kaide vzpostavilo relativni mir v najbolj uporni iraški provinci. Sobotni prenos nadzora nad njo na ameriško kopensko vojsko, iraške varnostne sile in lojalne lokalne šejke je bil zamišljen kot nadaljevanje stabilizacije razmer, vendar je to postalo zelo vprašljivo, potem ko je iraška komisija za odgovornost in pravico črtala iz volilnih seznamov več kot 500 kandidatov, zvečine sunitov. Vzrok uradno ni oblastni spopad na verski osnovi, ampak simpatiziranje "izbrisanih" s panarabsko stranko Baas oziroma članstvo v njeni suhi veji bivšega diktatorja Sadama Huseina, ki je od leta 2005 tudi ustavno prepovedana. Lustracija med baasisti, ki se je začela takoj po padcu Sadamovega režima, je že leta 2003 poleg tamkajšnje vojske obglavila vse državne inštitucije, skupaj s šolstvom in zdravstvom. Desetletja enopartijske in za povrh še manjšinske sunitske vladavine so imela za posledico, da so bile vse javne službe "kontaminirane", zato praktično ni bilo uslužbenca, ki ne bi bil vezan na Sadamovo stranko in bil žrtev političnega pogroma. Grožnja državljanske vojne, ki je trgala Irak po versko-nacionalnih šivih, in ameriško vsiljevanje sožitja sta na parlamentarnih volitvah 2005 naredila luknje v situ, skozi katere so se v parlament prebili nekateri bivši člani Baas, tokrat pa skuša vladajoča šiitska klika s premierjem Al Malikijem na čelu te luknje povsem zatesniti. Tako je omenjena komisija zavrnila tudi kandidaturo Saleha Muhameda Al Mutlaka, sedanjega poslanca in vodje iraške fronte za nacionalni dialog, ki predstavlja drugo najmočnejšo sunitsko stranko v parlamentu. Mutlak je bil član Baas do leta 1977 in kot sunit velja za sekularnega politika z ženo, ki je šiitske veroizpovedi. Sodeloval je pri pisanju nove iraške ustave, pred časom pa je v predvolilnih kalkulacijah parlamentarnih strank povezal svojo fronto z Ajadom Alavijem, prvim šefom prehodne iraške vlade po padcu Huseina, šiitom, ki je prav tako že davno zapustil vrste Baas in po prvi zalivski vojni v eksilu ustanovil stranko iraškega nacionalnega sporazuma.

Predvolilna lustracija, ki jo izvaja Al Malikijeva klika, ni po volji niti iraškemu predsedniku kurdskega rodu Džalalu Talabaniju in ta je zahteval, da o zakonitosti sklepa komisije odloči vrhovno sodišče. O tem, da spodbujanje nove politične napetosti in sporov med šiiti in suniti dela sive lase Beli hiši, pa priča sobotni obisk ameriškega podpredsednika Joea Bidna v Bagdadu. A tu se je problem pravzaprav šele začel zapletati. Washington želi bližnje volitve - še posebno potem, ko mu je to minulo jesen na vsej črti spodletelo v Afganistanu - izvesti vzorno demokratično in transparentno, predvsem pa z iraškimi inštitucijami, da bi jim zagotovil tudi široko mednarodno legitimnost. Biden se je zato glede volilnih nasvetov v Bagdadu vedel izjemno zadržano in ves čas dajal vtis, da volilni zaplet ni tisto, kar ga je pripeljalo v Irak. Tamkajšnjim sogovornikom je tako prenesel le "željo" ameriškega ljudstva, da bi bile bližnje volitve "poštene, kredibilne za Irak in svet, da pa naj Iračani sami odločijo, kako bodo to storili".

Izbris dobre sedmine od kakih 3600 kandidatov na parlamentarnih volitvah sam po sebi še ne pove veliko, čeprav je med njimi tudi sedanji obrambni minister Abdul Kader Al Obeidi. Toda z več kot 500 dvomljivo onemogočenimi kandidati bodo Iračani na volitvah težko odločali kredibilno. Zlasti zato, ker je čistka zastavljena širše, kot jo je predstavila komisija za odgovornost in pravico s svojim pozivom kandidatom, naj dokažejo baasistično nedolžnost, kar pa jih še ne bo samodejno vrnilo na volilni seznam. Poznavalci iraških razmer namreč ugotavljajo, da ne gre samo za izločanje podpornikov padlega režima, Sadamovih simpatizerjev in članov njegove stranke, ki jih je ustavna prepoved zajela kar povprek, ampak tudi za subtilnejše odstranjevanje politikov, ki postavljajo pod vprašaj šiitsko monopolizacijo oblasti ter zagovarjajo sekularni ustroj države.

Vse še zdaleč ne bo jasno po volilnem 7. marcu in če ponovno izločevanje sunitov (teh je med izbrisanimi kandidati kar 80 odstotkov) zbuja skrb zaradi mogočega novega medverskega spopada, lahko šiitska oblastna radikalizacija bistveno premakne strateška razmerja v tem delu sveta. O tem, kam, pričajo pogosti Al Malikijevi obiski v Teheranu. Z glavo v pesku, kar je politika zdajšnje ameriške administracije do Iraka, glavobol ne bo minil. Lahko pa se razraste v hujši tumor, kot ga je kadar koli pomenil Sadam.