Tri leta pozneje: posuti se s polnim pepelnikom

Nihče se ne posipava rad s pepelom, toda včasih je to pač neizogibno. Pa čeprav si je treba na glavo stresti poln pepelnik.

Za osvežitev spomina naj povem, da sem se takrat hote in nehote znašel v vrtincu debate pro in kontra, ki je potekala po medijih. Najprej so se name kot na kadilca - ki zna nemara kaj povedati - spomnili na Valu 202, potem pa so si me začeli podajati. Nastopil sem še v Trenjih, nekaj vabil pa sem zavrnil, ker se mi je imidž državnega pravobranilca nikotina že zdel preneumen. Ali pa v resnici nisem bil popolnoma prepričan v to, kar sem govoril? Tudi mogoče!

Po treh letih skratka ne morem reči nič drugega kot to, da je edino normalno, da je kajenje v lokalih prepovedano. Hvala bogu, da je prepovedano! Kaj po treh letih! Že po treh tednih, morda že treh dneh - po uveljavitvi zakona - bi lahko rekel isto!

Dejstvo je, da so zakajeni lokali nehigienični. V zakajenem lokalu smrdi. Zakaj nisem tega prej sprevidel? Ne vem. Sem bil preveč navajen vonja? (No, smradu?) Najbrž. Danes me dim v lokalu moti, pa čeprav sem še vedno kadilec.

En razlog za mojo spreobrnitev je nedvomno dejstvo, da je zakon o omejevanju kajenja sovpadel s tem, da sem konec leta 2006 dobil otroka, dve leti pozneje pa še enega. Sicer ne mislim, da so lokali kategorično prostor, kamor majhni otroci - vključno z dojenčki - ne sodijo. Toda v razmerah, ki so do takrat vladale v zadimljenih lokalih, bi bilo to (vsaj v vremensko neugodnih letnih časih in pogojih) povsem nepredstavljivo tudi za starše, ki v lokale hodijo z otroki v čisto razumni meri. Videl sem sicer že mnogo takih, ki so jih vodili v lokale tudi prej, tudi v zelo zakajene. Ne mislim, da so ti otroci danes pacienti na Golniku, vendar sam tega ne bi počel. In ker tega ne bi počel, bi se počutil diskriminiranega. Zdaj se pa ne.

Res pa je, da še danes mislim, da bi bilo mogoče zagotoviti dosledno in higienično ločevanje kadilskih in nekadilskih prostorov vsaj v restavracijah. Seveda pa je bila absolutna prepoved za gostinski lobi še vedno boljša rešitev - beri: cenejša - kot pa delna.

Ker torej obiskujem lokale v glavnem brez otrok, je moj glavni argument vendarle moje lastno počutje. V tem smislu pa moram neženirano priznati, da sem se na čisti zrak v lokalih navadil takoj in da me dim danes moti podobno, kot je prej moral motiti nekadilce. V državah, kjer te prepovedi še ni bilo, sem se celo zalotil, da sem se v zaprtem prostoru šele čez nekaj časa spomnil, da lahko kadim. (To si razlagam tudi z dejstvom, da se pač nisem spomnil zato, ker v večini lokalov v tujini dima ni bilo ravno mogoče rezati z nožem, tako kot je bilo to običajno v Sloveniji.) In ne samo to! Sčasoma mi je prešlo iz navade, da v zaprtem prostoru kadim, zato v kadilskih lokalih v tujini sploh nisem več prižigal cigarete.

Pozimi zdaj pač pokadimo manj. Včasih grem zvečer v lokal, kjer imajo nekakšno vinsko klet, predelano v napol ilegalno kadilnico. V njej se nekaj časa počutim nostalgično: kot v gimnazijskih časih, ko smo skrivaj kadili na stranišču. A to ne traja dolgo. Po nekaj pokajenih cigaretah - še posebej, če nas kadi več - imam te stare scene dovolj in grem raje na čik na mraz, potem pa nazaj na toplo. In prezračeno.

Kajenje je nasploh stvar nostalgije in spominjanja. Jean-Paul Sartre je v Besedah napisal nekako takole: da nas sukljanje dima vsake cigarete zaziba v stare čase in nas ugnezdi v jedro naše identitete. To sem z vso intelektualno preračunljivostjo, ki sem jo kot mladenič premogel, citiral v pismu mami, ko sem bil pri vojakih in ko sem presodil, da bi lahko legaliziral kajenje. Zadeva je vžgala.

Biti nostalgičen do kadilskih pravil, navad in običajev v preteklosti pa je dandanes seveda dvorezno. Nekdanji kadilski liberalizem - ki bi mu bolj natančno morali reči stihijska, z zdravo pametjo skregana razpuščenost - se mi zdi nekakšna lifestyle paralela z nekdanjim političnim sistemom. Skoraj nihče ni prav pretirano trpel - ali vsaj ne v tej meri, da se mu po petindvajsetih letih ne bi moglo zdeti, da je takrat živel skoraj bolje kot danes. A če se sam spomnim, kako smo recimo sedeli na faksu, čakajoč na izpit ali predavanje, kadili 57 in jih otresali v zarjavele, ožgane, prenapolnjene pepelnike, se mi zdi ta prizor ne le nepojmljiv, temveč tudi integralen del etablirano turobnih osemdesetih.

Zakaj smo se v začetku leta 2007 sploh prepirali? Zakaj sem bil proti? Ne vem. Vem pa, da je bila to dobra lekcija, da nima vedno smisla tako burno reagirati proti nečemu, kar se zdi nepredstavljivo. Nekaterih stvari pač ne moremo dojeti, dokler jih ne izkusimo.