Jadranska umetniška liga

Seveda je ta novica vsem nam zvenela podobno neverjetno in tudi mi smo se ji nasmehnili skupaj z zaprepadenim novinarjem, ki je še naslednjih nekaj minut vztrajno prepričeval svoje poslušalce, da si vsega skupaj ni izmislil on, ampak vodstvo slovenske hokejske lige, ki je k sodelovanju v letošnji sezoni povabilo tudi zagrebški Medveščak in srbski Partizan.

Med njegovim nadaljnjim pojasnjevanjem in opravičevanjem za morebitno jugonostalgijo, ki je za sodobne Balkance dandanes seveda veliko večji zločin od etničnega čiščenja in podobnih religioznih obredov tukajšnjih narodov, sem sam razmišljal o tem, ali bi nam res moralo biti popolnoma normalno, da se spopadom med Srbi in Hrvati lahko reče tudi slovenski derbi.

Športna geografija ima sicer bore malo zveze s tisto pravo in v športu že dolgo ni nič nenavadnega, če Izraelci nastopajo v novodobni jugoligi ali če se večni derbi Olimpija - Jesenice odigra v avstrijski. Prav tako ni nič nenavadnega, če ima ena država, recimo Velika Britanija, kar štiri nogometne reprezentance ali če imajo svoje državne nogometne reprezentance povsem nedržavni San Marino in Ferski otoki. A kljub vsem tem športnogeografskim posebnostim me je srbsko-hrvaški obračun za vrh slovenske lestvice vseeno rahlo begal.

Razlog pa je bil seveda neskončno banalen, saj je pri vsem skupaj šlo za eno samo shizofreno zavist, pri čemer je umetniški del mene preprosto zavidal športnemu. Drugače povedano je filmar v meni zelenel od zavisti, ker ne obstaja tudi jadranska filmska liga, pisatelj v meni pa je pogrešal srbsko pisateljsko ligo, v kateri bi se vsak teden spopadali slovenski in hrvaški avtorji. Treba je poudariti, da tudi pri meni, tako kot pri radijskem napovedovalcu z Radia Bosanski Šamac, tu ne gre za nikakršno jugonostalgijo, ker bi z veseljem videl tudi to, da bi se slovenski filmarji in pisatelji medsebojno merili v avstrijski, madžarski ali kateri koli drugi srednjeevropski ligi.

Kot filmarja in literata me pač vsakič znova pogubno dotolče dejstvo, da športni kolektivi kar polovico svojih nastopov po nekem davno utečenem redu odigrajo pred tujim občinstvom. Še več, zmage na tujem domači športni poznavalci nenavadno visoko cenijo, navijači pa brez zadržkov proslavljajo, medtem ko se domači umetniki komajda prebijejo do kakšnega odmevnejšega gostovanja, ob morebitnem uspehu na tujem pa so deležni kvečjemu pikrih pripomb dežurnega venčka zagrenjenčkov. Ta seveda pozorno bedi nad vsakim evrom davkoplačevalskega denarja in vsakič znova ugotavlja, da bi bilo treba kulturne razsipneže čim prej iztrebiti ali pa vsaj do konca življenja odklopiti z državnih aparatov.

Zato verjetno ni nič čudnega, če od časa do časa obžalujem, da sem pred leti dokaj hitro obupal nad svojo športno kariero. Če bi vztrajal v košarki, bi imel namreč veliko večje možnosti za redna gostovanja v bližnji in morda tudi daljni tujini, medtem ko je za umetnika kakršna koli mednarodna liga, še posebno pa jadranska, bolj kot ne nevljuden sen. Balkancem se na primer po tukajšnjih merilih spodobi prodajati pašteto argeta in sokove, nastale "u suradnji sa prirodom", filme in knjige pa bi najraje kar zadržali doma, čeprav je logika za prikazovanje naših filmov v prostoru bivše skupne države precej večja od tiste, po kateri se vsako leto vsaj dvakrat srečata košarkarski zasedbi Olimpije in Cibone.

Na to je pred časom opozoril tudi bosanski filmski režiser Srđan Vuletić, ki je izrazil globoko razočaranje nad dejstvom, da se je po vojni v redno distribucijo v Bosni in Hercegovini uspelo prebiti le dvema slovenskima filmoma, in je konkretno predlagal ustanovitev posebnega regionalnega sklada, ki bi s pomočjo razmeroma skromnih finančnih vložkov vseh držav v regiji poskrbel, da bi se vsi bosanski filmi redno predvajali v Sloveniji, vsi slovenski pa v Bosni. Skratka, nič drugega kot ena navadna jadranska filmska liga, ki bi delovala po ključu kulturne izmenjave med nekdanjimi republikami SFRJ in bi omogočila našim filmom prisotnost v prostoru, s katerim smo, hočeš nočeš, jezikovno, kulturno in predvsem zgodovinsko najbolj povezani.

Poleg tega, da občinstvo na Balkanu kontekste naših sodobnih filmskih pa tudi literarnih zgodb še vedno pozna veliko bolje od drugih, je glavni argument v prid tovrstni jadranski filmski ligi vse bolj očitna kulturna regionalizacija Evrope, kar konkretno pomeni, da bo uspeh na domačem umetniškem prizorišču za morebitni prodor na večje zahodne trge že kmalu povsem brez pomena in da bo nekaj štel le še uspeh v regiji.

Iz Nafte ali Rudarja se pač ne moreš prodati v Barcelono ali Manchester United, bi temu rekli nogometaši, ki že leta brez večjih zadržkov mednarodne kariere začenjajo v bolgarski, madžarski, poljski, češki, hrvaški, drugi avstrijski ali tretji nemški ligi, kamor se umetniki vse težje prebijamo in smo vse bolj pogosto obsojeni na životarjenje v domačem prvenstvu, ki, kot je v športu splošno znano, mladim igralcem ne zagotavlja zadostnega napredka, starejšim pa ne spodobnega zaslužka.

Torej je v resnici precej nepomembno, ali se bo naša umetnost na koncu odločila za hokejski srednjeevropski ali košarkaški jadranski model mednarodnega tekmovanja, a bo v vsakem primeru treba čim prej preseči predsodke in z njimi povezane zadržke ter priti do točke, ko si bomo tudi v umetnosti lahko postavili podobno jasne cilje, kot jih imajo naši najboljši športni kolektivi.

Kratkoročno to pomeni naslov prvaka regionalne lige, dolgoročno pa vidnejše nastope v evropski ligi prvakov.