Nisem rekel, kar sem rekel

(Foto: samira)

Ker je bil prvi ameriški predsednik afriškega rodu, se je spregledalo, da je njegov način govora veliko bolj fascinanten od njegovega videza. Vse, kar je rekel, je zvenelo kot obljuba. Besede so pritegnile, zdaj so se mu vse vrnile kot neizpolnjene obljube. Ob obletnici inavguracije se je skoraj neopazno izteklo tudi leto, v katerem bi bilo moralo biti taborišče Guantanamo zaprto. Ni bilo. Še vedno je tam.

Besede so v politiki poceni. Predvolilne obljube so sploh ceneno blago. Tako zelo so poceni, da se jih zlahka zavrže, ko so še čisto uporabne. Stara ameriška politična modrost pravi, da lahko kandidati za katero koli funkcijo sprostijo domišljijo. Kampanje se delajo s poezijo, politika pa se piše v prozi. Jezik sprejemanja političnih odločitev je tako drugačen od jezika predvolilnih obljub, da je v njem mogoče izraziti nasprotno od obljubljenega in hkrati vzbujati vtis konsistentnosti.

Presenetljivo je, kdo se v tem izkaže za spretnega. Slovenski minister za okolje Karl Erjavec ne velja za najbolj briljantnega govorca. Pa vendar v trenutku politične stiske tako vehementno vrti okrog sebe vlado, parlament in javno mnenje, da vzbuja zavist veliko bolj izbrušenih kolegov. Ob njegovem nastopu zbledijo vsa oklepna vozila, nejasni posli velikih dimenzij in okostnjaki v omarah dveh ministrstev. Nadomesti jih kopica drobnarij in proceduralnih zadržkov, ki uničijo vsako smiselno razpravo o čemer koli. Kdo se sploh še spomni, kaj je Erjavec obljubljal med predvolilno kampanjo? Moralo je biti neverjetno lepo, ampak popolnoma je izginilo ob njegovem obvladovanju veščin političnega preživetja.

Nasprotno je predsednik Danilo Türk sijajen govorec. Vseeno je, če govori v palači Združenih narodov v New Yorku ali v dvorani zgornjega doma madžarskega parlamenta med slovesnim zasedanjem ob dvajsetletnici padca železne zavese. Človek je vesel, ker ima Slovenija predsednika, ki ve, kaj dela na svetovnem odru, in to zna jasno povedati. V treh tujih jezikih brezhibno izpelje državniški diskurz in je vehementen, kot da ima za seboj stomilijonski narod. Potem pa se mu v slovenščini zaplete, ko bi moral pojasniti, zakaj je dal medaljo nekdanjemu notranjemu ministru. Minorno protokolarno dejanje postane velik političen problem, zaradi katerega mu grozi ustavni spor. Moč prepričevanja splahni, obrambna retorika je skromna, posledice nejasne in ostanejo skrivnostne. Zagotovo je za tem globok strateški razmislek, medalje pa so populistično orodje s preprostimi vsebinami. Mednarodni pravnik in diplomat, ki se je med kampanjo prikazoval kot človek iz ljudstva, ima težave z enostavno razlago preproste odločitve.

To so moderni fenomeni. Politika je spektakel, ki hkrati teče čez tisoč kanalov, ki jih ni mogoče hkrati nadzorovati. Spretnost v komunikaciji velja več kot vsebinski argumenti.

Obama je iz tega naredil prelepo dramo. V dveh letih, v katerih se je najprej otresel Hillary Clinton in potem Johna McCaina, je izmojstril poezijo obljub. To je bilo res lepo poslušati. Pripravil je enega od najbolj vznemirljivih političnih spektaklov vseh časov.

Ni dal veliko konkretnih obljub. Pa še te niso zvenele realistično. Umik vojske iz Iraka je bilo težko vzeti resno. Ureditev Afganistana je zvenela smiselno vsakomur, ki dežele ne pozna. V devetnajstem stoletju si je pridobila sloves pokopališča imperijev in ga ohranila do danes. Barnett Rubin je knjigo Fragmentacija Afganstana izdal leta 1995, govori pa o dogodkih s konca sedemdesetih let. Stabilizacija te dežele zveni kot res lepa želja. Zaprtje Guantanama se je zdela kot želja, ko jo je mogoče izpolniti.

Vendar Obama za svetovno publiko ni bil privlačen zato, ker je obljubljal konkretne stvari. Dal je sanjati, da prihaja svet, v katerem so vse ovire premostljive, vsi problemi rešljivi, politika pa ima simpatičen obraz. Saj ni, da bi bil obljubljal mir na svetu. Vzbudil pa je upanje, da je tak svet možen. To ni bilo napačno upanje.

Vzbujal ga ni samo v Čikagu in Washingtonu, ampak tudi v Berlinu in Kairu. Tehnika je bila povsod enaka. Govoril je, tako kot v nedeljo govorijo pri maši. S parabolami in sklicevanjem na sveta besedila, v katerih lahko kdor koli najde svoj osebni svet.

V Oslu, kjer je prejemal Nobelovo nagrado za mir, je prvič uporabil drugačno govorico. Tam se je moral izkopati iz velike godlje. Nagrado je dobil zato, ker je med predvolilno kampanjo tako lepo govoril. Z istim tonom bi težko razvozlal paradoks, v katerega so ga potisnili Norvežani. Med njegove delovne dolžnosti spadata dve javni vojni in vsaj dva nenapovedana tajna oborožena konflikta. "Naj ne bo pomote," je rekel. "Na svetu obstaja zlo."

Nihče iz publike ni vprašal, kaj drugega je na svetu še novega. Sam je poslušalce opozoril, da je predsednik Amerike in da mora ščititi interese Američanov. Nekje v opombah k Nobelovi nagradi je pisalo, da je v prvem letu odobril več napadov na Pakistan z robotskimi letali kot George Bush v vsem svojem mandatu. Po božičnem poskusu razstrelitve letala nad Detroitom pa je Združene države znova postavil v položaj ježa, ki na vse strani nastavlja konice. V Jemnu je odprl še eno fronto v vojni tajnih služb in robotskih letal. Ta ples bo trajal še eno desetletje. Svet, ki ga je ustvarilo osem let desničarske oblasti v Ameriki, je resničen in ga ni mogoče ukiniti z dobro napisanimi in brezhibno izvedenimi govori.

Kdor je nad Obamo razočaran, je pač imel napačna pričakovanja. Sam je vedno govoril, da hoče biti predsednik Amerike. Predsednika sveta so v njem videli drugi.

Politični realizem ob koncu prvega leta velja sprejeti kot dobro novico. Fantazij, ki jih vzbudijo politiki, ne gre jemati preveč resno. Pod prste jim je treba gledati pri tem, kaj delajo. Njihove besede seveda imajo učinek. Ampak ob vsej obsedenosti z varnostjo pred velikimi grožnjami in tajnimi odgovori nanje imajo največji učinek besede, ki javno nikoli niso bile izrečene. Obamove govore bomo poslušali še najmanj tri leta. Tako kot pri vseh drugih politikih bo treba paziti predvsem na to, česa v njih ni rekel. Iz tega se dela svetovni red.