Težave s političnimi trupli

Zalar: Jaz mislim, da je čas, da generalna državna tožilka začne razmišljati in delovati kot tožilka in ne kot politik.

Novinarka: Delujete vi kot politik?

Zalar: Absolutno. Jaz sem politik.

(Dnevnik TVS 8. januar 2010)

"To je politični pritisk, kar se dogaja."

Generalna državna tožilka o političnih pritiskih zoper njeno politično delovanje (TVS, 8. januar 2010)

"Stranka DeSUS bo pač podpirala to koalicijo, ne glede na to, kaj se bo z menoj zgodilo, posebej še zato, ker ne želimo še politične krize, pri tem pa seveda pričakujemo od predsednika vlade, pa tudi od ostalih koalicijskih partnerjev, da bomo lahko uresničevali progam stranke DeSUS."

Predsednik Karl Erjavec nikakor ne misli zapustiti koalicije

(Polemika TVS, 18. januar 2009)

***

Po državnozborskih volitvah leta 2008 sem pisal o težavah na levici, pravzaprav o težavah z levico. Natančneje, z levim volilnim telesom. Namreč, kam ga vtakniti, kako se ga znebiti ali vsaj, kako ga prikriti in zatajiti svoje leve korenine, se sprašujejo vse tri stranke, ki si služijo plače s pomočjo levih glasov. No, v zadnjem času LDS še najbolj. Nekateri ocenjujejo, da gre celo za sovražni prevzem stranke. Sam nisem tako strog v oceni, čas (naslednjih volitev) pa bo pokazal, ali teza o sovražnem prevzemanju drži ali ne. To, da stranka zamenja smer, sicer ni nič nelegitimnega, ostaja pa odprto vprašanje, kje so rezervni volilci - če se (do)sedanji v njej ne prepoznajo več - za že tako skromno preživetje. Nekaj nezadovoljnih bo verjetno šlo v abstinenco, večji del pa bo pač ponovno izbiral med tremi slabimi izbirami. Takrat sem nadležno volilno telo primerjal s truplom v Hitchcockovem filmu Težave s Harryjem, ki se ga ves čas hočejo znebiti, pa se vedno znova vrne in pojavi, ko si tega najmanj želijo. In prav tako izgine, ko si tega ne želijo.

Težave s Hitchcockovim mrtvakom Harryjem lahko služijo kot univerzalni pojasnjevalni model politične komunikacije. Še zlasti kadrovske politike. Karl Erjavec je že eno takšno nadležno "truplo". Podobno kot je svoj čas to veljalo za brata Podobnik (SLS), ki sta se, čim bolj so ju odrivali, tem bolj vztrajno pojavljala v središču koalicij. In izginjala, ko bi ju najbolj potrebovali. A če je imel s Podobniki težave Drnovšek, so kasneje imeli desni in levi težave predvsem z Erjavcem. Morda je imel Janša nekoliko večje, ker je bila specifična teža stranke v precej izenačenem seštevku parlamentarnih glasov večja, kot je zdaj. Po razkolu v stranki bi sedanja vladna koalicija z dvema odpadnikoma (in manjšinci) celo za silo vzdržala brez DeSUS. Toda vse kaže, da koalicija v nobenem primeru ni ogrožena. Prejšnji teden so iz vodstva DeSUS sporočali, da bodo stali za Erjavcem do zadnjega diha. Kaj pa potem, ko ne bo več dihal? Nadaljevali bomo brez njega, so bili kategorični. To je bilo jasno znamenje, da tudi po Erjavčevem izgonu iz vlade ne nameravajo odkorakati v opozicijo. To je očitno dojel tudi Erjavec in v ponedeljek je v oddaji Polemika (TVS) dal jasno vedeti, da bodo upokojenci ostali v koaliciji, tudi če predsednika razrešijo. Koliko je takšni izjavi botrovala visoka motivacija DeSUS-ovih poslancev, da ostanejo tudi brez Erjavca v koaliciji, koliko pa peklenski načrt, ukana, ovinek čez težave, bomo šele videli. Po tistem, ko je bil Erjavec nekaj dni kar potrt in zlovoljen, je namreč zdaj poln optimizma. Tako je po Pahorjevi najavi, da bo tudi formalno poslal v državni zbor predlog za razrešitev ministra za okolje in prostor, dal jasno vedeti, kaj sledi: "Predlog za razrešitev ministra je premierjeva pravica, mi pa bomo postopek razrešitve speljali na eleganten način." Prav tega se je bati. Namreč elegantne zamenjave. Erjavec ni povedal, kaj to pomeni, a tudi uganiti ni težko. In Zanoškar, ki bo moral sprazniti mesto v državnem zboru za potencialno brezposelnega Erjavca, si je že premislil ter po začetni zadržanosti zdaj ugotavlja, da v bistvu že kot župan opravlja naloge, ki sicer pritičejo ministru. Nekateri v DeSUS (Ljubo Jasnič) pa celo skušajo reševati Erjavčevo zaposlitev z interpretacijo koalicijske pogodbe, po kateri mora predsednik sedeti v vladi ali v državnem zboru. V dostopni verziji pogodbe to ne piše. Morda obstaja še kakšna tajna verzija?

Sam sicer menim, da v naslednjih dneh ni na preizkušnji le Erjavec, ampak tudi premier in koalicija. Če bodo reševali ugled koalicije in vlade, bo Erjavec izpadel iz igre. Če pa bodo reševali "elegantno", bo Erjavec poslanec, Zanoškar minister, javnost pa z dolgim nosom.

Toda spor okrog Erjavca in z Erjavcem je romantična folklora koalicije, ki se bo prej ali slej razrešila. Veliko bolj zapleteno je razmerje med resornim ministrom Zalarjem in generalno državno tožilko, ki v svoji siceršnji plejadi političnih akrobacij po novem dodaja še venček nepotizma in klientelizma, saj je tožilstvo zadnje čase organizirano kot družinska kmetija, v kateri sodelujejo najprej družinski člani, potem njihovi prijatelji, nato somišljeniki in kar ostane, še drugi kandidati. Politična motiviranost tožilkinega delovanja je že dolgo znana stvar. V orbito politično primernih kadrov se je Brezigarjeva umestila, ko je zavrgla ovadbe in zaščitila akterje afere Depala vas. Nobenih predsodkov v reševanju "Janševih komandosov" ni izrazila. Celo dokazno gradivo (zaseženi pisalni stroj) je nepojasnjeno izginjalo.

Premier, resorni minister in sploh koalicija so šli prek tožilkinega minulega dela ter ji celo javno izrekali zaupanje. A potem so prišle nove specialne naloge. Predvsem tista, kako izbrisati sledi vse bolj nazorne korupcijske mreže v aferi Patria. Če je Brezigarjeva imela mandat za opustitev pregona pretepačem iz Depale vasi, ga je tožilki, ki je želela opustiti pregon proti novinarju Berglundu, oporekala. Z opustitvijo pregona bi se Slovenija elegantno izognila mednarodni sramoti, ki bi sledila procesiranju tujega novinarja. In tožilstvo je "poskrbelo", da je tožilka, ki ji je bil dodeljen, kasneje pa odvzet primer, sprevidela svojo zmoto. To pa je med drugim zmotilo resornega ministra in je zato odredil nadzor, ki je potrdil domneve o kršitvah zakonitosti. Zgodba bi se tu morala končati, vendar se šele zares začne. Ko minister skliče sestanek vodij okrožnih državnih tožilcev, da bi preveril, ali je predlog obveznih navodil o izvajanju državnotožilskega reda, ki so sledila izsledkom nadzora ministrstva na ljubljanskem okrožnem tožilstvu, kjer je ministrstvo odkrilo hude nepravilnosti, ustrezen in jasen ali pa so v njem kake pomanjkljivosti in nedodelanosti, mu vodje okrožnih državnih tožilstev napovejo in tudi uresničijo bojkot sestanka. "To pomeni bojkot pravne države," je kategoričen Zalar. In še več. Doda, da ima nekatere informacije, da naj bi do odločitve za bojkot sestanka z vodji okrožnih tožilstev prišlo pod pokroviteljstvom Barbare Brezigar. Torej več kot bojkot. Upor! Zato naravnost pove, da se "o sodelovanju tu ne da več govoriti". A položaj je mučen predvsem za ministra Zalarja. Če ne pobere tožilkine rokavice, razpade avtoriteta resorja in ministra. Če jo pobere, mora imeti kritje pri premierju. Toda premier ni del rešitve, je del problema, saj upa, da bo Brezigarjeva ostala do konca mandata. In Zalar? Naredil je usodno napako in se po bojkotu lastnega vabila odzval na vabilo, ki mu ga je poslala Brezigarjeva. Hudo.