Kako smo se zadolževali... in padli

Igor Masten (Foto: Jaka Adamič)

Za primerjavo, povprečje drugih novih članic EU je kar trikrat višje. Slovenija je tudi članica območja evra in ni več podvržena nihanju deviznega tečaja, ki bi lahko destabiliziralo naš finančni sistem. Zato je vprašanje, zakaj nas je globalna finančna kriza tako destabilizirala prav na finančnem področju. Pomenljivo namreč je, da je do zdaj izkoriščene pomoči ameriške države finančnemu sektorju za približno dva odstotka njihovega bruto domačega proizvoda, v Sloveniji pa je bilo uporabljenega vsaj dvakrat toliko davkoplačevalskega premoženja (depozita države v bankah in jamstvena shema).

Podatki kažejo, da je tako, ker smo se v zameno za ohranjanje nacionalnega lastništva prav hazardersko zadolžili pri tujih bankah. Pri tem ni mogoče identificirati peščice odgovornih. Kot je prejšnji teden lepo razložil Bine Kordež v kontekstu svojega prevzemanja Merkurja, je šlo za usklajena dejanja politike, bank in menedžerjev. Nekakšna kolektivna norost samooklicanih nosilcev gospodarskega razvoja Slovenije, torej.

Slovenija je precej zaprta za tokove tujih neposrednih investicij in portfeljskih naložb. Delež tujih neposrednih investicij v BDP je pri nas manjši kot v povprečju katere koli druge razvite ali razvijajoče se regije sveta. Konec leta 2007 je bil s približno 30 odstotki BDP le polovica povprečnega deleža v EU ter Aziji. Še večje so razlike pri portfeljskih delniških naložbah. Pri nas jih je bilo komaj za nekaj nad 5 odstotkov BDP, za razvite države sveta in Azijo pa velja, da jih imajo od petkrat do desetkrat več. Pri portfeljskih naložbah v obveznice, kjer imamo ta delež tudi pod 10 odstotkov BDP, so razlike z EU 15 še večje.

Povsem drugačna je zgodba v segmentu zadolževanja pri tujih bankah. Slovenija pri tem zaostaja samo za povprečjem EU 15, vendar presega vse druge regije sveta. Obenem je po letu 2000 izkazovala eno najhitrejših stopenj rasti kopičenja tega dolga. S približevanjem finančne krize se slovenski bankirji niso streznili. Celo več, pred krizo se je močno povečalo kratkoročno zadolževanje in v obdobju od sredine leta 2007 do polnega izbruha krize sredi leta 2008 doseglo rekordne stopnje rasti in se kumulativno povečalo za 147 odstotkov.

Pri iskanju finančnih virov za našo visoko gospodarsko rast smo se torej oprli predvsem na zadolževanje pri tujih bankah. Kaj to pomeni z vidika finančne stabilnosti? Na podlagi analize azijske finančne krize leta 1997 so že pred skoraj desetletjem nekateri pri nas opozarjali, da je omejevanje tujih portfeljskih naložb in zadolževanje pri tujih bankah, še zlasti kratkoročno, podlaga za nastop resne finančne krize. Pri tujih naložbah v vrednostne papirje se v primeru krize tveganje porazdeli med domačo ekonomijo in tuje investitorje, ki pretrpijo padec vrednosti svojih naložb. V primeru dolga do bank pa vse tveganje absorbira domače gospodarstvo, saj so obveznosti iz naslova posojil nominalno fiksne. Kriza gor ali dol, posojila se vračajo v celoti.

Da dobimo popolno sliko izpostavljenosti tveganju globalne finančne krize, si na hitro poglejmo nekaj številk o tem, kaj smo z najetimi dolgovi (med drugim) počeli. Če velja, da so tujci nezaželeni na našem trgu kapitala, pa ne velja, da Slovenci ne maramo nalagati v tujini. Z velikim pospeškom po letu 2002 smo do konca leta 2007 nakopičili dvakrat več izhodnih portfeljskih naložb v delnice, kot smo imeli vhodnih. Še večja je razlika pri portfeljskih naložbah v obveznice, kjer razmerje dosega skoraj trikratnik. Razlika med nakopičenimi terjatvami in obveznostmi je tako reda velikosti 30 odstotkov BDP. Povedano drugače, v zameno za velike nakopičene nominalno fiksne obveznosti smo do tujine nakopičili lep znesek tveganih naložb.

K temu dodajmo še domače finančne vragolije. Vemo, da so mednarodne bonitetne agencije znižale bonitetno oceno za drugorazredne hipotekarne obveznice ZDA februarja 2007. Dokončno je na trgih počilo avgusta 2007, ko so bile potrebne prve velike intervencije centralnih bank. Kljub temu je slovenski bančni sistem v letu 2007 za skoraj 150 odstotkov povečal obseg posojil za prevzeme podjetij. Za nadaljnjih 25 odstotkov se je to zgodilo že v kriznem letu 2008. Vzporedno s tem se je več kot podvojil kratkoročni dolg do tujih bank.

Deset let po tistem, ko se je že opozarjalo na nevarnost takšnega početja, smo dobili resno lekcijo. V nasprotju s pri nas razširjenim prepričanjem, da tuje portfeljske naložbe predstavljajo "vroč" kapital, ki s hitrimi pritoki in odtoki lahko pahne državo v finančno krizo, podatki kažejo, da to ne drži. Za najbolj "vroč" kapital so se izkazala bančna posojila. V času krize preprosto usahnejo, tuje banke pa zahtevajo poplačilo obstoječih posojilnih linij. Podobno je v polni meri občutil tudi slovenski bančni sistem. Od sredine leta 2008 do sredine leta 2009 se je kratkoročni dolg do tujih bank zmanjševal povprečno po 22 odstotkov na četrtletje, pri čemer večino neto odplačevanja opravijo banke v večinski domači lasti.

Očitno je, da smo ponovili napake azijskih držav pred krizo leta 1997. Ob tako visokem odtoku tujih bančnih virov naša "finančna hišica iz kart" ni mogla obstati. Potrebni so bili ukrepi države v bančnem sistemu, ki so nas stali razmeroma več kot državo, v kateri se je kriza začela in je doživela propad nekaterih največjih bank na svetu.

Vprašanje seveda je, ali smo se iz tega kaj naučili. Potegnimo še eno primerjavo z ZDA. Predsednik Obama predlaga uvedbo posebnega davka za banke in ga opravičuje s tem, da so jim davkoplačevalci ponudili zavarovanje v času krize, torej je pošteno, da za to dobijo plačano "zavarovalno premijo". Pri nas smo na primer slišali predavati Bineta Kordeža, da ukrepi za stabilizacijo bank države še niso nič stali. Kot samoumevno torej jemlje zavarovanje, ki ga davkoplačevalci dajemo zaradi kolektivne norosti bančnikov, politikov in nosilcev nacionalnega interesa. Država bo mirno potisnila dodatne četrt milijarde evrov v NLB in pri tem nas finančni minister prepričuje, da gre za dobro naložbo. Spet drugi samooklicani strokovnjaki pridigajo o finančni stabilnosti, po tistem, ko so imeli pomembno nadzorno vlogo v zgoraj opisani noriji, naredili pa nič. Nekateri so očitno popolnoma izgubili stik z realnostjo.