Pri Vodetovi je bil razlog povsem očitno političen, nasprotovanje partijski diktaturi, zaradi katere so se ji maščevali na najbolj sprevrnjen način, namreč z obsodbo na Nagodetovem procesu dve leti po vrnitvi iz taborišča Ravensbrück. Tudi Ljuba Prenner je bila, tako kot Vodetova, pred in med vojno članica KP, tudi ona je verjela, da je to prava pot v boju zoper napadalca, a je tudi ona spoznala, da partija obračunava z drugače mislečimi, zato je sredi vojne iz KP izstopila. Po vojni je bila tudi ona zaprta, odvzeli so ji pravico do opravljanja odvetniškega poklica, kot pisateljica pa je verjetno ostala "pozabljena" predvsem zaradi svoje spolne usmerjenosti, lezbičnosti, torej zaradi kršitve javne morale.

Pri Almi M. Karlin se razlogi zdijo drugje, čeprav je bila tudi ona med vojno v nemškem zaporu in potem med partizani, namreč predvsem v dejstvu, da se je, najstarejša med vsemi tremi, izšolala še v avstro-ogrskih časih, in to ne le v nemščini, v kateri je napisala vsa svoja dela, ampak tudi v nemščino, se pravi v nemško kulturo, ki jo je razumela kot svoje konstitutivno duhovno okolje, po svoji življenjski poti in teozofski naravnanosti pa je bila svetovljanka v pristnem pomenu te besede: "Jaz sem človek brez naroda." S tem je bila njena literarna usoda v slovenskem okolju zapečatena. Vse tri so najprej prepoznale ultimativno zlo, ki ga je predstavljal nacizem, nato pa izkusile še tistega, ki se je proti njemu boril s totalitarnimi sredstvi.

Naključje ali ne je, da so bile vse tri samske, brez otrok, kot takšne seveda tudi družbeno nesprejemljive, hkrati pa prav zato visoko ozaveščene glede družbenega položaja žensk. K temu je treba dodati še telesno zaznamovanost dveh, Prennerjeve z neznačilnim, moškim videzom, in telesno okvaro in močno škiljenje Karlinove.

Kot se kaže skozi njena dela in biografijo Jerneje Jezernik, je Karlinovo že v izhodišču zaznamovalo predvsem dvoje: očetovo razočaranje, da ni sin, in materino razočaranje, da ni lepa. Ženskost in telesnost nasploh se ji je tako od vsega začetka kazala kot ovira, ki jo je treba obiti, če se hočeš uresničiti kot človek; ceno, ki jo je plačala za to, pa je razbrati iz vsega njenega dela. To se namreč v veliki meri in ne glede na kulturni kontekst nenehno ukvarja tudi s slikanjem pogubnosti erosa, ki ga je opaziti že v njenih najstniških pesmih in ki se ji zdi nasprotje vsega racionalnega in duhovnega; velik del njenega pisanja je posvečen tematiki ljubezni, zakona, družbenih spolnih vlog znotraj zakona, težavam mešanih zakonov, medkulturnemu (ne)razumevanju, kot bi nenehno iskala utemeljitve za svojo samskost in za svoje spodletele plahe ljubezenske poskuse.

Ko se torej iz stisk grešne telesnosti umakne v učenje, to naredi zares radikalno. Pri osemnajstih letih, leta 1907, odide v London, kjer se preživlja kot učiteljica jezikov, poučuje se o vsem, hkrati se uči osmih jezikov in napiše slovar; mimogrede se tam zaroči s Kitajcem (morda presenečena nad ponudbo, morda iz potrebe po varnosti ali zgolj iz radovednosti), a zaroko kmalu razdre, zaročenec se ji zdi "prava hči moje matere", rad kramlja in malo misli.

Ta prva pot v London je le del velikega, za tisti čas povsem "moškega" načrta: potovanje okoli sveta, ki ga za nekaj let odloži prva svetovna vojna. Na pot se torej odpravi leta 1919, in sicer povsem na svojo roko in z zelo malo denarja, predvsem pa povsem nepripravljena na tuja kulturna okolja. Za neverjeten sloves njenih potopisov in novel v tridesetih letih, ob katerih je švedska pisateljica Selma Lagerlöf menila, da bi si zaslužili Nobelovo nagrado, je verjetno zaslužno prav dejstvo, da je Karlinova svet raziskovala dobesedno skozi svojo kožo, saj v nasprotju z drugimi raziskovalci ni imela ne predznanja, ne ekipe, ne sponzorja, ne natančnega načrta. Dežele je doživljala neposredno, izkustveno, opisovala pa gostobesedno, v mešanici kiplingovske pustolovščine in treznih, komičnih ali ironičnih komentarjev. Preživljala se je s svojim delom, pogosto na robu lakote in smrti, a od vsega začetka goreče predana ljubiteljskim raziskavam etnoloških, verskih in botaničnih posebnosti, pa tudi publicističnemu, filozofičnemu in literarnemu pisanju. Že prva etapa potovanja, v Peru, ji je razkrila, v kaj se je, povsem nezaščitena, zares podala: nadlegovanje in poskus posilstva (nikoli več se ni otresla "strahu pred moško živaljo"), pomanjkanje denarja in strašna osamljenost sta podana že z naslovom njenega potopisa "Samotno potovanje v daljne dežele: tragedija ženske".

V njenem vztrajanju, da kljub tem strašnim izkušnjam nadaljuje pot, je neka neverjetna trdnost, tudi fatalizem in znova neka samopozaba svoje fizične dobrobiti: po Japonski, ki jo je sicer navdušila s svojo zadržanostjo, se je odpravila v Avstralijo in na Novo Zelandijo, od tam pa na južnomorske otoke, kjer ji ni grozilo le divje okolje, ampak so jo sesuli malarija in druge bolezni ter pomanjkanje; le s pomočjo opija je zdržala vse bolečine. Iz načrtovanih dveh let se je potovanje podaljšalo na osem let, to pa je že lep kos življenja in nič več ogledovanje tujih dežel. In to je bil medvojni čas, ko so ji bile na poti edine oporne točke evropska predstavništva, sicer pa je bila prepuščena ulici, neznosnim transportnim, socialnim in podnebnim razmeram. Kljub temu njena samodisciplina ni popustila niti za las, v Evropo je nenehno pošiljala tako novinarska poročila, leposlovna besedila, risbe, etnološko blago in nešteta pisma. Po vrnitvi pa se ji je prej tako težko pričakovana slava popotnice na neki način uprla, spoznala je, da ji gre predvsem za pisanje o mističnih temah. Ne le vojna, ki je zarezala v germanski prostor, ki je bil njeno občinstvo, tudi spremenjeni pogoji raziskav oddaljenih kultur in drugačne, nereligiozne teme, ki so po drugi vojni zavladale svetu in književnosti, so Karlinovo odložile na rob tako v tujini kot doma. Niso je pojedli ljudožerci, ki naj bi imeli po besedah njene celjske sosede že pripravljen kotel zanjo, pojedel jo je, tako kot Vodetovo in Prennerjevo, strašni čas, v katerem niso šteli ne znanje, ne načelnost, ne posameznik, čas, ki je žrl svoje otroke.