Porivanje avtomobila

No, drugo noč močnega sneženja nisem pomagal sočloveku. Sodržavljanu v težavah. Zakopalo mu je avto. Ko sem ga zagledal, je sicer takoj nekaj trznilo v meni, da bi mu priskočil na pomoč, vendar me je nekaj drugega še isti hip zaustavilo. Ne znam točno povedati, kakšne vrste zadržek. Nekaj v celotni situaciji mi ni "sedlo". Nekaj na njem me je odbilo. Morda njegov mlačno vzvišen nasmešek, s katerim si je ogledoval kolo v luknji in se ne zmenil za to, da mu je po gluhi ulici slučajno prišla mimo redka živa duša. Ljudje brez "perifernega vida" me živcirajo. Lahko bi me prosil za pomoč. Konec koncev je bil v težavah. No, sam se mu nisem ponudil. Ocenil sem, da pomoči ne bi cenil.

Nadvse sovražim, ko se nekomu sam ponudiš, potem pa ugotoviš, da se osebek od tvoje ponudbe počuti ogroženega in ti v zadregi da vedeti, da si v bistvu navaden prostodušen bebec z anahrono solidarno dušo. Tega ne prenesem! Ko sem onič poskusil najstnici napotiti, da svojo mrtvo zadeto prijateljico sprehodita na svež zrak, sem se na primer zapletel v prizor, ki je bil kakemu zunanjemu opazovalcu lahko videti celo kot poskus posilstva. Obstajajo ljudje, ki pomoči ne znajo sprejeti. Neugodno jim je. Morda mislijo, da si bodo s tem nakopali dodatna usta za ravnokar pečen štrudl, obveznost povabiti pomagača na rojstni dan ali pač zgolj to, da ga naslednjič na ulici pozdravijo. Ne. "Uletavati" v ljudi, s katerimi bi moral najprej ponoviti kompletno socializacijo, je tveganje. Sploh pri tako delikatnem opravilu, kot je porivanje avtomobila, ko mora biti posadka, ki se tega loteva, pač sposobna primerno enostavnega moštvenega duha. Ko mora biti dovolj za sporazum zgolj pogled. Ti za volan, jaz ali pač mi pa zadaj. Kajti avto se iz luknje ne rine zgolj na moč, ampak s konsenzom. S skupnim čutenjem ritma motorja oziroma zagatnosti luknje. In če hočeš pomagati človeku, ki se od pomoči čuti ogrožen, je tako, kot če bi bil v ekipi s tipom, ki se mu je nerodno tuširati v skupnih tuših.

V vsakem primeru je paradoks tega domnevno sebičnega sveta v vtisu, da več ljudi raje da, kot pa dobi. Raje plača, kot dobi zastonj. Konec koncev, če ne bi bilo tako, na kosovnih odpadih ne bi bili vsakič kupi povsem uporabnega pohištva. Ker je večini zoprno pobrati staro, pa čeprav je nadvse privlačno. Pa vendar, cel naslednji dan me je morilo to, da mu nisem pomagal. Ni mi šel iz glave. Morilo tako, kot če se človek ne stepe, ko misli, da bi se moral. Kot da bi zamolčal pomemben del sebe. A priložnost za odpustek se je ponudila naslednji dan popoldne, ko sem naletel na "normalnega" starejšega gospoda. Razbremenilno.

Moment, ko siceršnjo rutino prekineš s sodelovanjem v akciji, ki se konča tako, da avto končno premaga grbino in spelje, je katarzična, kot skok Willyja čez nasip v prostost, čajček potem je pa toliko bolj edinstven. Ugotovitev tedna bi bila, da človek nikakor ni vreden toliko, kolikor ljudi mu pride na pogreb. Ne. Človek je vreden toliko, kolikor ljudi lahko pokliče na pomoč. Na selitev, na zidavo betonske plošče in na podobne manevre. In glede tega smo urbanizirani Slovenci v zagati, bi dejal.