Letališki apartheid

Vojaški poveljniki v obeh državah se pri svojem odločanju vse bolj zanašajo na tako zbrane podatke, tudi ko gre za odkrivanje obcestnih bomb, saj transportnih konvojev praktično ne pošljejo več na pot brez temeljitega pogleda na to, kaj se ob določeni cesti dogaja.

V bližnji prihodnosti se obveščevalcem obeta podatkovni cunami. Reaper, novejše in večje brezpilotno letalo od že starega znanca predatorja, bo kmalu usposobljen za hkratno snemanje v desetih smereh, prihodnje leto naj bi ga nadgradili s snemalnimi napravami, usmerjenimi v 30 različnih ciljev, v načrtu pa jih imajo celo 65. General David Deptula, namestnik šefa obveščevalne službe pri ameriških letalskih silah, priznava, da bo vsak čas "plaval med senzorji in se utapljal v podatkih". Nov, pol milijarde dolarjev vreden računalniški sistem, ki ga pravkar nameščajo, naj bi jim bil v pomoč tudi z uporabo nekaterih televizijskih tehnik pri obdelavi videomaterialov ter avtomatičnim opozarjanjem na pomembne podatke, ki jih bo zaznaval. Čigavo "pamet" bo pri tem uporabljal, ni znano, zato pa se človek hitro spomni znamenitega Hala 9000 iz Clarkove 2001: Vesoljske odiseje.

Nekaj reaperjev in predatorjev, ki prečesavajo nebo nad omenjenima državama, je statistično povsem zanemarljivih v primerjavi s tistim, kar sicer dnevno leta po zraku in zaradi česar se na zemlji vse bolj kopičijo razni podatki. Nekako analogno s posnetki terena iz prvih dveh so preobilna hrana računalnikom in tistim ob njih podatki o potnikih, ki zasedajo večino drugih. V številkah: v letu 2008 je po podatkih ACI (Airports Council International) civilni letalski promet predstavljal okoli 80 odstotkov vseh preletov po svetu, in če so računalniki zabeležili samo ime vsakega od potnikov, je to skoraj 4,9 milijarde podatkov.

Nekako samoumevno je postalo, da je na letališču kdor koli od potnikov (razen nas) potencialni terorist in smo denimo za let iz Ljubljane do Münchna pripravljeni porabiti več časa, kot bi ga, če bi se na pot odpravili z avtom ali vlakom. Pri tem niti ne pomislimo, da je ta isti dan v zraku povprečno 13,35 milijona takšnih potencialnih teroristov (minus mi, seveda), spet po podatkih ACI za leto 2008, ker za leto 2009 še nima dokončnih podatkov, bilo pa naj bi jih za kašne tri odstotke (390.000) več. Če bi jih hoteli vse v skladu z najnovejšimi (ameriškimi) varnostnimi zahtevami poskenirati, bi za desetsekundni pogled, kaj skriva potnik pod majico, potrebovali na letališčih po svetu 15.000 skenerjev in 45.000 ljudi, da bi osem ur nenehno buljili v njihove ekrane.

O takšnem letališkem varnostnem egalitizmu seveda nihče ne razmišlja, zato si je bilo treba zamisliti potnike, ki so bolj potencialni teroristi od preostalih. Obamova administracija jih je za zdaj določila kot prebivalce 14 držav ter dodala tiste, ki so se v njih zadrževali oziroma skozi njih potovali. V nasprotju z Bushevo osjo zla te niso dobile skupnega imenovalca, je pa zato očitno, da je prvi temnopolti ameriški predsednik uvedel letališki apartheid, po katerem se na letala v ZDA potniki ločeno vkrcavajo glede na državljanstvo. Lep dosežek, da ni v igri več barva kože, ampak potihoma le vera...

A pustimo ameriško administracijo ob strani, saj se ni le potrdila znana trditev, da so ZDA kot letalonosilka, ki potrebuje za spremembo kurza pol oceana, ampak je že postalo jasno, da je njen novi kapitan mnogo bliže prejšnjemu, kot smo si naivno predstavljali pred letom dni. Omenjeni letališki apartheid in še bolj z njim načeta vsa piramida človekovih pravic je pomembnejša tema za Evropo, ki razen te vrednote nima v rokah praktično ničesar več, s čimer bi v bližnji prihodnosti predstavljala omembe vredno avtoriteto v svetovnem merilu. Vojaško je nemočno strmela že ob balkanskih zdrahah, njena socialna komponenta se je razgubila v neoliberalizmu, gospodarsko jo v naletu dohitevajo Kitajska in druge razvijajoče se države, človekove pravice kot največjo vrednostno opornico pa sama pometa pod preprogo.

V tej luči je bil spodbuden nastop kandidatke za evropsko komisarko za pravosodje in temeljne pravice Luksemburžanke Vivian Reding pred evropskih parlamentom, a ga je pred istim forumom nekaj dni pozneje že relativiziral estonski komisarski kandidat Siim Kallas, ki naj bi prevzel področje prometa v novi Barrosovi ekipi. Desnosredinskemu liberalcu, prej pa članu sovjetske komunistične stranke, varnost kot izgovor za nadzor nad ljudmi verjetno ni tuja, zato bo še toliko bolj pomembno, kako bo konservativka Redingova v novem krogu parlamentarne debate o telesnih skenerjih utemeljila svoje odločno nasprotovanje le-tem. Če bo, kot je ob neobvezujočem nasprotovanju parlamenta leta 2008, prevladalo zgolj varovanje zasebnosti, bo ta z malo pomoči prek luže zagotovo kmalu žrtev (navidezne) varnosti. Da bi Redingova skupaj s kolegi iz evropske ljudske stranke prvenstveno stavila na človekove pravice in državljanske svoboščine, pa je morda preveliko pričakovanje.

Očitni evropski problem je, da je zahteva po absolutni varnosti relativizirala temeljne človekove pravice, kar nam res plastično prikazuje še vedno nezaprti ameriški Guntanamo, subtilnih oblik spreminjanja sveta v globalno koncentracijsko taborišče z različnimi nivoji pravic pa v Evropi tudi ne manjka. Prevzemanje letališkega apartheida je trenutno zadnja med njimi. Za Evropsko unijo še toliko bolj obremenjujoče, ker je po naporni uveljavitvi tako imenovane lizbonske unije na samem začetku že spodkopan njen temelj na področju čezmejne kriminalitete, saj so Italija, Velika Britanija in Nizozemska, prvoborke Busheve koalicije voljnih, mimo novih pravil samovoljno določile smer skupnega delovanja proti njej z nadaljnjo erozijo človekovih pravic na stari celini.