"Gradnja" afganistanske vojske

Trdo jedro propagande, legend, mitov in kar je še zvrsti zgodb, ki pripovedujejo o nasilni vzpostavitvi kakega cesarstva, kraljevine ali države, je sila preprosto: nekdo je s silo orožja premagal nekoga drugega in zavladal nad njim in njegovim ozemljem. Ali so vojaški zmagi botrovali pogum, zvijača, dobra sreča in vrline zmagovalcev in taka ali drugačna smola ali zavrženost poražencev, je v tem pogledu drugotnega pomena. Oblast temelji na vojski, vojska je ključ do oblasti in ključ oblasti. Vojaški zmagovalec zavlada sam ali s pomočjo premaganih, od katerih ene pobije, druge zastraši in tretje podkupi. In z njihovo pomočjo vlada sam, neposredno ali posredno, ko kolaboranti vladajo v njegovem imenu.

Ko so se končale evropske verske vojne in se je začel oblikovati evropski sistem držav, se je okrog tega vprašanja - vzpostavitve oblasti s pomočjo nasilja - vrtelo kar nekaj politične filozofije. Zelo izrazito se je to dogajalo na Angleškem, kjer je državljanska vojna pripeljala do tega, da je to vprašanje postalo notranjepolitično vprašanje. Ko so sile, ki so se identificirale s parlamentom, obglavile kralja, ki je veljal za legitimnega vladarja (tudi zato, ker je še vedno bil kralj po božji milosti), se je postavilo vprašanje, ali državljani smejo oziroma morajo priznati novo, nasilno vzpostavljeno oblast. Tisti odgovor, ki je še vedno v obtoku, je bil, da ja naloga oblasti skrbeti za varnost podložnikov oziroma državljanov, in da oblast, ki tega ni zmožna zagotavljati, izgubi legitimnost. V regicidni Angliji je bilo torej dopustno priznati republikansko oblast in se ji podrediti. Nesimpatična plat tega odgovora je, da je de facto oblast konec koncev legitimna oblast. In de facto oblast je tista, ki ima vojsko oziroma močnejšo vojsko. Vojaški zmagovalec ima pravico vladati. Pravica do vladanja lahko temelji na nasilni osvojitvi oblasti.

V naših dneh smo priče zanimivi transformaciji tega vprašanja. V to transformacijo je neposredno vpletena tudi Slovenija. Pa ne mislim na to, da je slišati grožnje, da utegne sedanja opozicija s silo ulice osvojiti oblast. Mislim na nekaj, v kar se vpleta zdajšnja vlada. Ne na slovenskih ulicah, temveč v daljnem Afganistanu. Mislim na slovenski prispevek pri "graditvi" afganistanske vojske. Mislim na "graditev" afganistanske vojske.

V klasičnih parametrih je to, kar se dogaja v Afganistanu, pa ne le tam, nedoumljivo. Ko je, recimo, rimska vojska, če naj ostanem v nam bolj domačih krajih, osvajala Panonijo ali Ilirijo, je domorodce seveda rekrutirala v vojsko. Panonski in ilirski vojaški kontingenti so celo odigrali veliko vlogo pri oklicanju in strmoglavljanju rimskih cesarjev. Ampak to niso bile panonske ali ilirske oborožene sile, to je bila rimska vojska.

Zdaj pa v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji imperialne sile vzpostavljajo domače vojske. Zadržimo se pri Afganistanu. Če se ozremo na deklarirane cilje ameriške osvojitve Afganistana, se težko izognemo sklepu, da je ameriška vojska s sateliti osvojila Afganistan zato, da bi vzpostavila afganistansko vojsko. S formalnega vidika je bil ves ta trud nepotreben, ker je Afganistan že imel svojo vojsko. In če afganistanska vojska pred ameriško okupacijo ne dosega naših meril, s katerimi presojamo vojske, jih je pa gotovo dosegala iraška vojska pred ameriško okupacijo.

Na dlani je odgovor, da ZDA in zavezniki v Afganistanu "gradijo" vojsko, ki bi bila njihova vojska, imenovati pa bi jo bilo mogoče afganistanska. Ta vojska naj bi pomagala vzdrževati najprej tujo okupacijo kot takšno, potem pa tujo okupacijo z drugimi sredstvi. Bila bi torej ključno drugo sredstvo. Bila bi vojska afganistanske oblasti, ki bi vladala po naročilu in v interesu ZDA in zaveznikov. Ta zamisel je vprašljiva v mnogih pogledih.

Najprej gre za normativno protislovje. Vojska je, kar koli že si o tem mislimo, eden od aparatov in simbolov suverene državne oblasti. Okupacija je zanikanje državne suverenosti oziroma vzpostavitev suverenosti neke druge države ali grupacije držav. Okupator po definiciji ne more dati vojske okupirani državi. Taka vojska bi postala verodostojna le, če bi se obrnila proti okupatorjem. Tega okupator seveda noče, se mu pa, če bi bil pri "graditvi" vojske uspešen, lahko pripeti. Ker bo skrbel, da se mu kaj takega ne bi pripetilo, bo zgradil vojsko, ki jo bo lahko nadzoroval, a takšna vojska ne bo mogla na daljši rok opravljati naloge, za katero jo "gradijo": "skrbeti za varnost civilnega prebivalstva", kar je novorek za nadzorovanje lastnega prebivalstva. Vojska, ki bi bila dovolj šibka, da bi ostala pod okupatorjevim nadzorom, in dovolj močna, da bi nadzorovala okupirano prebivalstvo, je želja. Ta želja je seveda praktično neuresničljiva. Normativno protislovje nujno producira niz praktičnih težav, ki jih tu puščam ob strani.

Ne glede na to, kako uresničljiva je zamisel o "graditvi" afganistanske (ali kolumbijske, liberijske, iraške itn.) vojske, ki bi prevzela nase breme ali del bremena okupacije, se s to in takšno zamislijo uresničuje nekaj drugega. To drugo je militarizacija družbe. Vojska je, vsaj od moderne dobe dalje, aparat, ki skrbi za zunanjo varnost države, ki torej varuje državljane pred zunanjimi sovražniki. Vojska je tudi sredstvo za osvajanje. Ne v enem ne v drugem primeru ne služi za obvladovanje lastnega prebivalstva. Vojske, ki jih "gradijo" od Bogote do Kabula, pa služijo, naj bi služile, natanko temu. Afganistan, v katerem okupatorji "gradijo" afganistansko vojsko, je laboratorij, v katerem se preizkušajo oblastne tehnike in sredstva, ki bodo prej ali slej prišle k nam domov.