Rešimo izginjajočo vrsto!

Kiti in tajkuni

Poleg tjulnjev, kitov in slonov grozi izginotje z obličja Zemlje tudi dragoceni in redki vrsti humanoidov - bogatunom, ki so pošteno, večinoma iz gospodinjskih prihrankov, prišli do milijard evrov. Povsod jih preganjajo kot divje živali. Ne marajo jih sindikati, ministri, pod postelje jim lezejo tožilci. Najhujši pa so mediji. Ne more se bogat človek zapeljati s svojim poršejem, zapluti z dvaindvajsetmetrsko jahto ali se pohvaliti, da sta z ženičko na Maldivih mesec dni spala v 1200 evrov vrednem apartmaju, ne da bi ga mediji popljuvali. Nihče se jim ne postavi v bran. Ubogega Madoffa so celo na sodišču olupili kot banano in poslali v zapor. Poskus zaščite častnega imena Ceranija se je po divji reakciji medijev in amaterskih ljubiteljev svobode govora razletel na prafaktorje že na višjem sodišču. Ste morda kdaj videli okoljevarstvenika z železno palico treskati po policijskih čeladah, vzklikajoč "Rešimo tajkune"? Zato je to izginjajoča vrsta. Vse več bogatunov gre raje med reveže, kot da bi prenašali da družbeni genocid. A se je, hvala bogu, našel nekdo, ki si uspešno prizadeva ohraniti pestrost humanoidov, ki je tik pred tem, da bo zreducirana zgolj na - reveže. To so angleška sodišča. Pri njih je medijsko poročanje o umazanih poslih poštenih bogatunov klevetanje in hudo kaznivo dejanje. Zato se pospešeno razvija nova gospodarska panoga - klevetniški turizem, ki je zelo ljub vzhodnoevropskim novopečenim milijarderjem. Armada britanskih odvetnikov dnevno brska po spletu in išče primere, ko se novinarji v prispevkih spravijo nad bogate poštenjake. Sledi kratek klic: "Halo, gospod bogatun, v časopisu oziroma na spletni strani elektronskega medija so zelo grdo pisali o vašem poštenem poslovanju! Prav gotovo trpite kot žival. Ker je ta svinjarija dostopna tudi petim uporabnikom spleta v Angliji, ki po čudežu obvladajo vaš jezik, dajmo medij na angleško sodišče, operimo vaše dobro ime, razsujmo te pisune kot stare kante, pa še 50.000 evrov kazni jih bo doletelo. Zakaj bi plačevali obritoglavce, da jim zlomijo rebra in lobanjsko dno?" Tako je znani ukrajinski tajkun nadpoštenjak Rinat Ahmetov tožil časopis Kyiv Post in spletno stran Obozrevatel, ki sta podvomila, da je njegovih 31 milijard dolarjev žepnine nacurljalo zgolj iz kopanja premoga. Še preden so se londonski sodniki z belimi kodrastimi lasuljami usedli, je Kyiv Post privolil v poravnavo, se opravičil ter plačal sodne stroške, saj je izračunal, da nima nobene možnosti, da se ubrani. Po desetih minutah obravnave pa je bil bolj trmasti Obozrevatel ob 50.000 evrov. Ni bilo treba tožniku Ahmetovu dokazati, da je spletni časopis kriv klevetanja in da zaradi tega doživlja nepopisne čustvene travme, ampak je moral obtoženi medij dokazovati svojo nedolžnost. Tako pač je v zibelki demokracije. Tudi danski časopis Ekstra Bladet je končal na britanskem sodišču, ker je neki odvetnik našel na spletu članek, v katerem Bladet piše o umazanih poslih velike islandske banke Kaupthing. Angleško sodišče se je takoj razglasilo za pristojno, Danci pa so takoj pristali na poravnavo, opravičilo in povračilo morebitne škode, ki bi nastala zaradi članka, saj je grozilo, da jim bo sodišče postrgalo kožo s hrbta. Banka je namreč delno tudi angleška, grdo pisati o Angležih pa je smrtni greh. Mimogrede, samo nekaj mesecev pozneje so kriminalisti začeli obsežno preiskavo finančnih prevar banke Kaupthing. A to je čisto druga zgodba. Važno je, da smo našli rešitev za ohranitev vrste - bogatun.

Tri zgodbe o moči denarja

Z denarjem je mogoče kupiti nedolžnost in življenje.

Primer Izrael. V lanskoletnem krvavem obleganju palestinske Gaze so Izraelci z bombami porušili sedež predstavništva OZN v Gazi. Izraelci so najprej rekli, da oni pač niso podrli poslopja in tam ubili okoli 30 ljudi, potem so rekli, da se v vojni napake zgodijo, pred dnevi pa so z OZN dosegli džentlemenski sporazum in napovedali, da bodo Svetovni organizaciji plačali 10 milijonov evrov odškodnine. Ban Ki Moon, generalni sekretar, mora biti strašno ponosen, da je Izraelu izpulil ta denar. To potrjuje moč in vpliv Svetovne organizacije. V besnih napadih na Gazo pa je bilo ubitih tudi 1400 palestinskih civilistov in porušenih nekaj tisoč domov. Kaj pa odškodnina za tisoče ljudi, ki še vedno živijo v ruševinah in šotorih? Najprej hiška za OZN, potem pa bomo videli, če še kaj ostane.

Primer Blackwater. Pripadnikom te ameriške obskurne družbe, ki za dober denar pomagajo rednim vojaškim silam graditi demokracijo, ZDA ne bodo sodile zaradi umora najmanj 17 iraških civilistov (od tega treh otrok). Ne bodo jim sodili niti zaradi posilstev, maltretiranja civilistov, tihotapljenja in preprodaje orožja ter mamil Iračanom in kraje ter preprodaje dragocenih iraških zgodovinskih umetnin. Družba je še pred začetkom sojenja obljubila, da bo sorodnikom žrtev preveč zagretega čiščenja Iraka od upornikov plačala bogate kompenzacije. Pošteno! Če komu ni kaj prav, pa naj civilno toži, Amerika je svojo dolžnost opravila. Zanjo so blackwaterjevci nedolžni.

Primer Cory Maples. Gospod Maples je bil v ameriški zvezni državi Alabami obsojen na smrt. Prvi odvetnik je zadevo povsem zamočil, saj sodišču ni predložil dokazov o alkoholiziranosti in psihičnih težavah obtoženega. Nič čudnega, saj mu je odvetnika določila država za honorar 900 evrov. Za ta denar, pravijo, pa lahko dobite samo pijanega advokata, ki zaspi med sojenjem. Primera se je lotila druga skupina odvetnikov. Imela je 42 dni časa za pritožbo, ki bi skoraj zagotovo uspela. A so zamudili. Nekaj so zabrkljali s pošto. Se zgodi, ljudje smo. Zdaj gospoda Maplesa pred usmrtitvijo lahko reši samo še čudež, kajti sodišča ne zanima, kdo je kriv za zamudo. Red je red. Če pa bi gospod Maples imel vsaj 50.000 evrov, bi pritožba zagotovo prišla pravočasno, on pa ne bi umrl. Piškavih 50.000 evrov.