Ko se pulz poveča na 185

In te zgodovine je očitno toliko, da se lahko nacionalka iz nje napaja v nedogled. Ne samo s ponovitvami starih Dnevnikov, temveč s stalno reciklažo konfliktov, kjer se morata jasno videti dve strani. Gospod Pirjevec zato tam v studiu ni imel kaj početi, saj ni imel pravega sogovornika. Namreč, Vasko Simoniti pač ni mogel slediti umirjenemu in distanciranemu pogledu profesorja, ker za njega obstaja le večni boj. Boj, v katerem je vsako drugačno mnenje, drugačen pogled že stvar mentalne surovosti. Pogled, kjer se jasno vse deli na naše in vaše. Naše, ki so nedolžni, in vaše, ki so krivi.

Ta večni stereotip "krivice" kot edinega koncepta delovanja se je počasi iztrošil. Dost mamo stalnega seciranja narodovega trupla s tem skalpelom. Za mene je edina krivica ta, da ljudje s tem načinom razmišljanja sploh dobivajo minutažo na nacionalki. Z dekretom jim zaprite vrata in naj svoje frustracije izživijo nekje za šankom.

Razen če ne bo to kakšen šank s tekmovanjem, kdo ga bolj nese, od koder bo nacionalka delala neposreden prenos. To postaja njeno poslanstvo. Prenašati prireditve, kjer se nekaj podeljuje. Lahko je to duhamorna brezjajčno sponzorirana žaloigra z naslovom Slovenski avto leta ali pa veseljaška in napihnjena epopeja z naslovom Slovenka leta. No, ta slednja je bila sploh zadetek v polno. Šlo je za prenos, ki je bil v bistvu posnetek. Triurni interval je dopuščal, da je konkurenca že veselo poročala o zmagovalki podelitve, nacionalka pa se je delala, kot da gre za najbolj varovano skrivnost na svetu. Kot včasih tiste znamenite časovne zanke, ko se je lahko še pravočasno reagiralo na neprijetne dogodke v živo. No, po razglasitvi Katarine Kresal si je marsikdo na nacionalki želel, da tega posnetka sploh ne bi bilo.

Ampak očitno so prišli novi časi. Časi, ko lahko zapremo studie na Kolodvorski in se dela program s prenosi iz vse Slovenije. Zagotovo se vsak dan kje kaj podeljuje ali pa vsaj kaj praznuje. Ne bo sicer poceni, bo pa vsak dan drugače. Recimo, pod en zapozneli prenos Slovenka leta se je podpisalo triinsedemdeset ustvarjalcev. Pa zagotovo so še kakšnega kje pozabili, ki zdaj kuha mulo in kuje maščevanje. Vendar priznajte, da ste tiste scene v Dnevniku, Odmevih ali Polemiki že siti. Kaj šele voditeljev. Da ne govorimo o gostih.

Na primer, komu pa se še da poslušati ene in iste face, ki lahko govorijo o vsem. O ekonomiji, krizi, politiki, sosedih, financah, brezposelnosti ali pa varnosti in nasilju. Zraven pa obvezno padejo še ankete, ki so vedno zastavljene tako, da je vse jasno že vnaprej. Če je voditelj Branko Vrabec v zadnji Polemiki zastavil vprašanje, ali se je vlada dobro ali slabo lotila obstoječe krize, je sploh čudno, da se najde kdo, ki glasuje v dobro vlade. Ali je nor ali pa je v vladni službi zadolžen za glasovanje. Saj vi tudi ne bi bili tako nori, da bi recimo glasovali, da nočete višje plače.

Tako kot so po eni strani te ankete z glasovanjem čisti šoder v oči, pa je še huje z izjavami, ki se jih pobere na ulici. Ta glas ulice ali ljudstva je en sam nateg. Največja manipulacija, ki si jo lahko privošči teve medij. Ker mu je prepuščen celoten izbor, je to najbolj nereprezentativen vzorec nekih mnenj ali stališč. Je eno samo hujskanje v želeni smeri. Obenem pa alibi v smislu, poglejte, saj tako misli tudi ljudstvo.

Ljudstvo pa bo vedno željno iger. To ve tudi reporter Andrej Stare, ki je imel na poletih konec prejšnjega tedna spet svojih pet minut. Že z izjavo, da je to zagotovo eden vrhuncev njegovega komentiranja, nas je navdušil. Predvsem zato, ker je šlo očitno za navdušenje nad samim seboj, ker je napovedal dober rezultat Robija Krajnca. To zmorejo le veliki. In Andrej je med njimi. Tako mimogrede dan po zmagi izjaviti, da so imeli Avstrijci od solz tako rdeče oči, da bi se lahko skrili med jagode in jih ne bi našli, je predrzno vrhunsko. Kot priznanje, da se mu je pulz povečal na 185, približno tako kot Petri Majdič, ko je tekla v hrib.

In vsi mlajši kolegi, ki se trudijo prenašati slovenske nastope v naše domove, naj se pri Andreju naučijo samo eno: treba je imeti srce. Zanimajo nas emocije. Zanima nas strast. Tu ni več delitve na vaše in naše. Tu gre le za en ponos in en boj. Zato so vsi trezni in distancirani ekspozeji odveč. Koga pa takrat zanimajo statistike, pobrane s spletnih strani. Saj je tako vsega preveč. Posebno še zgodovine...