Romeo Pahor in Julija Kosor

Ni je različice, ki se je dramaturgi v teh štirih stoletjih ob branju Romea in Julije ne bi domislili. "O, Romeo! Zakaj si Romeo?", "To je svit vzhoda, Julija je sonce!" - sta si ščebetala Turek in kristjanka, črnec in belka, kavboj in Indijanka, gospodar in služkinja, Nemec in partizanka, kardinal in nuna, King Kong in Jessica Lange, pa homoseksualca, pa sorodnika, pa mladoletnika, pa tista in ona, pa takšna in drugačna. A nikoli - politika.

Nikoli niste slišali ali brali, da bi se, kaj jaz vem, premierka Šrilanke Sirimavo Bandaranaike nesrečno zaljubila v vodjo tamilskih upornikov Velupillaija Prabhakarana in z balkona palače v Kolombu tožila "Velupillai, Velupillai, zakaj si Velupillai?". Ali pa da bi pakistanski diktator general Zia Ul-Hak v zaporu skrivaj obiskoval lepo Benazir, hčerko svojega smrtnega sovražnika premiera Zulfikarja Alija Buta, in ob strmoglavljenju z letalom umrl med poljubljanjem slike svoje ljube - "Tako umrem - samo še ta poljub" -, ne da bi dočakal, da bi lepa Benazir postala predsednica vlade.

To je res nenavadno, saj - morate priznati - takšen kontekst ponuja velik dramski potencial: neki človeški ljubezni ne nasprotujejo samo družbene prepovedi ali strogi očetje, mrki Capuleti in Montegi, ampak cele države s svojimi parlamenti, vojskami in policijami ter celi narodi skupaj s svojimi zgodovinami, sovraštvi, ponosi in predsodki.

A takšna ljubezen je v resničnem svetu nemogoča. Dobro, saj tukaj govorimo o nemogoči ljubezni, a saj veste, kaj mislim. Zato bi bila politično nemogoča ljubezen, tudi če bi se zgodila, mogoča samo zunaj politično resničnega sveta. Na iracionalnem, magičnem in nadrealističnem Balkanu na primer.

"Na lepem Balkanu, ki ga prizorišče kaže/ prepir iz stare mržnje vstane nov/ in bližnjih kri bližnjih rok umaže" - bi v prologu Boruta in Jadranke pel William Shakespeare, če bi videl, kako se slovenski premier in hrvaška premierka, voditelja dveh v tem trenutku najbolj sprtih evropskih držav, v zasneženi Kranjski Gori gledata, dotikata, objemata, šepetata in smejeta - "Medtem ko pozirava, bo ogenj ugasnil," je v nekem trenutku novinarjem rekel Pahor, pogledal Jadranko in dodal: "No, ne med nama" -, čisto tako kot doktor Jurij Živago in Larisa Fedorovna na belih brezpotjih Urala.

"A usoda je hotela, da v sovražnih hišah sta se porodila/ zaljubljenca pod zvezd sovražnih sij/ državi nista sprave prej sklenili/ da bridko sta mandat končala sin in hči," bi ganjeno pisal novinar Dnevnika Vili Šekspirc, "ljubezni pot, s smrtjo zaznamovane/ in zli srd nezadržne razprtije/ ki nad grobom otrok šele zastane/ v dveh urah zdaj na odru se odvije."

Ko sem pred dvema mesecema na tem mestu opazil, da se med Borutom in Jadranko nekaj plete, so vsi mislili, da je to zafrkancija. Danes pa časopisi najemajo psihologe, da bi pojasnjevali telesno govorico slovenskega premierja in njegove hrvaške kolegice, policijski strokovnjaki skušajo z Borutovih ustnic prebrati, kaj je prišepnil hrvaški premierki Capuleti, behavioristi analizirajo njune poglede, gibe in obleko: po tistem, ko je takrat v Trakoščanu premier Romeo uskladil svojo rdečo kravato z Julijino rdečo obleko, so zdaj vsi opazili, da je ona svoj črni plašč in bel puli uskladila z njegovim črnim suknjičem in belo srajco.

"Ko midva vam pozirava tu/ bo ogenj ugasnil v kaminu," je novinarjem in fotografom pripomnil Romeo Pahor pred romantičnim ognjem v preddverju hotela Miklič ter se zaljubljeno obrnil k premierki Capuleti: "A četudi ogenj ugasne, to, kar je med nama, ne ugasne nikdar!"

Kako se bo končala vsa zgodba, ve vsak, ki je vsaj v šoli bral angleške klasike. Hrvaški Capuleti bi radi, da Julija podpiše pristopno pogodbo s Parizom, Brusljem ali kako je že ime temu Shakespearjevemu uglednemu in bogatemu plemiču, toda zaradi ljubezenske zaobljube Romeu Pahorju raje izbere odstop, kot da bi pristopila k Evropski uniji. Dobri pater Lorenzo hoče preprečiti tragedijo in nagovarja poslance hrvaškega parlamenta, naj Julijinega odstopa ne sprejmejo, ter Romeu pošlje sporočilo, da je ona v resnici še vedno premierka.

Zaradi snežnega meteža, ki je Kranjsko Goro odrezal od sveta, glasnik žal ne pride do Romea in on, ki ve, da je mandat brez Julije Kosor zanj brezmiseln, nepreklicno odstopi in odide v evropski parlament. Medtem hrvaški sabor izglasuje zaupnico Juliji Kosor, ona pa - ko vidi, da je Romeo Pahor odšel v Strasbourg - v silni žalosti skliče novinarsko konferenco in sporoči, da se dokončno umika iz politike.

Nadaljevanje že poznate: v Kranjsko Goro pridejo člani nasprotujočih si vlad Capuleti in Montegi, ob ugaslem ognju v kaminu hotela Miklič podpisujejo sporazum o razmejitvi in spoznajo, da je bil vzrok tragedije nerazumno sovraštvo, ki je preprečilo resnično ljubezen.

"Bolj bridke zgodbe o ljubezni ni," bo svoje poročilo končal dopisnik Dnevnika Vili Šekspirc, "kot je o Romeu in Juliji."