Da je bila izbrana za Slovenko leta - in to le mesec in pol po tem, ko jo je revija Obrazi izbrala za politični obraz leta -, ni ravno največji politični ali socialni problem, s katerim se je v zadnjem času morala Slovenija soočiti. A to, kar je v svoji brezsramni neokusnosti samo družabna tema za en teden glodanja in zgražanja, je obenem tudi dokaz za instrumentalizirano servilnost nekaterih medijev do politikov in poniglavost nekaterih politikov pri izkoriščanju medijske podpore.

Namenoma sem napisal, da sta Kresalovo za ti dve tituli izbrali reviji - čeprav so obakrat glasovali bralci. Seveda pa obstaja kup razlogov, da v kredibilnost rezultatov dvomimo.

Prvi je ta, da je lastnik in izdajatelj obeh revij eno in isto podjetje. Načeloma ni nemogoče niti neverjetno, da bi avtentični glas ljudstva v obeh primerih izbral isto osebo. Treba pa je vedeti, da bralci izbirajo med nominiranci in nominirankami, ki jih po lastni vesti izbere uredništvo - pa tudi po kolegialnem nareku uprave, nedvomno. Zakaj smo vsi, ki se nam o politiki in medijih vsaj malo sanja, v obeh primerih uganili, da bo izbrana Katarina Kresal?

Za to pa res nismo rabili kristalne krogle! Zmaga dotične spletične v takem nominacijskem kontekstu ni bila niti težka niti presenetljiva. V primeru Obrazov je bilo nominiranih politikov malo. Nekaj se jih je z neskritim navdušenjem plešočih opic pustilo v zvleči v ta cirkus - ki ga je škandalozno prenašala v živo celo nacionalna televizija! -, nekaj se jih na ta nivo ni spuščalo in niti niso prišli na prireditev, nekaj pa je bilo čistih outsiderjev. Kdo drug bi lahko torej zmagal, če ne porcelanasta lady?

Letošnji izbor Slovenke leta, pri katerem so naštimali zmago Kresalovi, je bil prelomen. Ne samo, da še nikoli doslej, v več kot dvajsetih letih, ni zmagala političarka. Političarke - vsaj ne aktivne oziroma izvoljene na demokratičnih volitvah - sploh niso bile nikoli nominirane! (Edini delni izjemi sta Štefka Kučan, Slovenka leta 2002, in Vika Potočnik, leta 1989.) Jana je z leti uveljavila prakso nominiranja zdravnic, umetnic, novinark, menedžerk, socialnih delavk, aktivistk itd. Političarke tu niso imele kaj iskati. Seznami nominirank so bili mogoče včasih čudni in nekonsistentni, a nek prerez zaslužnega damovja je to le bil. In tudi končne zmagovalke niso nikomur mogle biti sporne, če že niso bile ravno osebne favoritke.

Letos pa je Jana s Katarino Kresal ves svoj dolgoletni trud izgrajevanja blagovne znamke Slovenka leta sesula v prah.

V izogib sarkastičnim pripombam vseh dvomljivcev - z mano na čelu - predlagam Meliti Berzelak, odgovorni urednici Jane, in Mateju Raščanu, predsedniku uprave Dela Revij, da javnosti postrežeta z notarsko overjenimi rezultati glasovanja (tudi za akcijo Obrazov). Ne verjamem namreč kar tako, da bi vesoljno bralstvo Jane po dveh desetletjih nepolitičnih nominirank in zmagovalk kar tako na lepem glasovalo za ministrico za notranje zadeve!

Manj verjetna od te druge zaporedne zmage bi bila samo še tretja: da bi recimo dobila viktorja za ne vem kaj, ki ga podeljuje revija Stop (tudi edicija Dela Revij).

Naziv Janine Slovenke leta si je Kresalova zaslužila približno toliko, kot si je Tomaž Ertl zaslužil predsednikov srebrni red za zasluge. Zakaj? Dejstvo, da je bolj čedna od Marije Poszonec, Majde Potrata in Ljubice Jelušič skupaj, gre njeni morebitni priljubljenosti na roko, ni pa odločilno. Tudi to, da je ženska, ni odločilno. Bolj odločilen je njen malomeščansko posodobljeni, tako rekoč urbani populizem, ki se od drugih razlikuje s svojo politično korektnostjo in dobrim posluhom za PR (pa tudi PR gnetljivostjo). Katarina Kresal kot ministrica še ni naredila nič omembe vrednega - pa tudi nobene vidne napake, to je res -, razen da se je ob lanskem napadu na aktiviste potegnila za pravice gejev, pozneje pa še za žrtve prometnih nesreč in pred kamerami celo potočila nekaj solzic.

Ali ljudem to imponira? Ne vem, nekaterim zagotovo. Vem pa, da je bila zaradi svojega življenjskega sloga ob prihodu v politiko tarča mnogih, celo žaljivih pripomb in napadov, ki pa so zdaj v glavnem potihnili. Razen opozicije v zvezi z izbrisanimi se nihče nikoli ni ukvarjal z njenim delom. Toda zakaj bi delo notranjega ministra koga sploh zanimalo, dokler policija ne pretepa državljanov ali jim ne prisluškuje?

Katarina Kresal je lutka, ki se med čakanjem na kakšno boljšo službo kratkočasi z izjavami o gejih in govori na partizanskih proslavah, medtem pa jo zavezniški tisk prizadevno prikazuje kot preporoditeljico slovenske politike. Njena realna politična vsebina pa je seveda enako prazna kot sicer pisano potiskane strani edicij Dela Revij.