Obdobje legionarjev

 No, tudi sodniki nam niso bili naklonjeni, je kdo pripomnil, a to je že druga zgodba. Letošnja je bila še enkrat o sreči. Z malo večjo mero sreče bi najbrž prišli med šestnajst najboljših, kaj med šestnajst, med osmimi bi bili, če ne celo med štirimi, nam že nekaj dni sporočajo iz Tivolija. In človek bi temu res z veseljem verjel, če ne bi vsega skupaj videl na lastne oči in se več kot enkrat prepričal, da je Olimpija vso srečo tega sveta običajno porabila že za to, da je njen play Jaka Klobučar žogo spravil na nasprotnikovo polovico.

Če Juretu Zdovcu kot olajševalno okoliščino sicer še lahko štejemo dejstvo, da je zaradi poškodbe ostal brez pomoči Vlatka Ilievskega, pa temu zagotovo ne moremo reči pomanjkanje sreče, če sta ob tem zdrava ostala večna pacienta Sani Bečirović in Sašo Ožbolt. Sreča zagotovo tudi ni tisto, kar manjka Urošu Slokarju, enemu največjih dolžnikov v letošnji zasedbi, ki se je pri svojih šestindvajsetih letih, kot kaže, odločil, da bo do upokojitve le še postavljal bloke in šutiral trice. In če sta bila Edin Bavčić in Dušan Đorđević tako in tako zasedena za stranski vlogi, je pravzaprav največja škoda, da jim pri Olimpiji ni uspelo unovčiti enega najsrečnejših ameriških nakupov v svoji zgodovini, odličnega Matta Walsha, ki se je proti koncu evroligaške sezone sicer nekoliko izgubil v povprečju, a predvsem v prvem delu pokazal, da gre za res dobrega igralca, ki je bil v večini primerov edina svetla točka v Olimpijini igri.

Za odmevnejši rezultat v evroligi letos torej nikakor ni primanjkovalo sreče, temveč je bil od samega začetka problem le v talentu. Že dolgo namreč Olimpija ni imela ekipe z manj nadarjenimi mladimi igralci. Močno upam, da si v Tivoliju ne domišljajo, da so se najmlajši člani ekipe, ob že omenjenem Klobučarju so to še Gašper Vidmar, Srba Aleksandrov in Golubović ter Poljak Kikowski, v tej zgodbi znašli ponesreči, saj številke jasno pokažejo, da ta peterica, katere povprečna starost je zelo spodobnih 23,5 leta, v letošnji sezoni v povprečju dosega le 18,1 točke na tekmo.

To pa je, za "površno" primerjavo, kar 2,6 točke manj, kot jih je komaj dvajsetletni Sani Bečirović dosegal sam v sezoni 2000-2001, ko je Olimpija po dveh tesnih porazih izgubila s Kinderjem iz Bologne v neposrednem boju za zaključni turnir četverice. Takrat so ob Saniju ogrodje ekipe tvorili še mladci Beno Udrih, Primož Brezec, Jurica Golemac in Jiri Welsh. V povprečju je bila ta peterica stara le malo več kot 21 let, dosegala pa je nič manj kot 48,7 točke na tekmo. Če gremo še malo v preteklost, je Olimpijo do tretjega mesta v Evropi nekaj let pred tem pripeljala zasedba, v kateri so blesteli dvajsetletna Marko Milič in Gregor Hafnar, enaindvajsetletni Vladimer Stepania in dvaindvajsetletni Marko Tušek.

Ob lanskoletnem uspehu naše reprezentance na evropskem prvenstvu, pri katerem je sodelovalo precej razmeroma mladih košarkarjev, se je v javnosti ustvarila zmotna slika o slovenski košarki, ki ji ni treba skrbeti za prihodnost. Tudi sam sem še do nedavna naivno verjel, da bomo v nedogled serijsko proizvajali zunajserijske igralce in z njimi zalagali najboljše evropske in ameriške klube. A številni strokovnjaki so zadnje čase vse glasneje izražali zaskrbljenost nad pomanjkanjem virtuoznih golobradcev, ki bi bili sposobni v prihodnjih sezonah vrniti našo klubsko košarko na raven izpred let, ko smo ob dveh močnih evroligaških zasedbah premogli še nekaj kvalitetnih ekip, ki so solidno nastopale v evropskih pokalih, kjer danes sploh nimamo predstavnikov.

Nobeno naključje torej ni, da je Olimpija po neuspelih poskusih z najrazličnejšimi čebularji, hohlerji in sarajlijami letos malce obrnila ploščo in poskušala sestaviti ekipo iz pretežno uveljavljenih imen, ki naj bi ji s svojimi izkušnjami končno spet prinesli drugi krog evroligaškega tekmovanja. V Tivoliju so pri tem dokaj spretno izkoristili recesijo in z njo povezane prisilne dopuste številnih dobrih košarkarjev, ki so bili, dokler si bogatejši evropski klubi spet ne opomorejo, pripravljeni igrati za manj ali celo nič denarja. Pri vsem skupaj je težavno le to, da to v resnici ni bila premišljena taktika vodstva ljubljanskega kluba, temveč edina možna pot v letošnji in tudi v nekaj prihodnjih sezonah. Predčasni povratniki iz tujine bodo namreč, kot vse kaže, vsaj nekaj časa boljša izbira od najstnikov, ki te dni začenjajo svojo profesionalno kariero.

Z letošnjo sezono se je torej uradno začelo obdobje legionarjev, ki bodo morali v naslednji sezoni na parketu novonastajajoče dvorane v Stožicah dokončno zasesti mesta nerealiziranih talentov ter Olimpiji pomagati prebroditi težavno obdobje čakanja na naslednjo veliko generacijo. Že letos so se tako domov vrnili reprezentanti Domen Lorbek, Goran Jagodnik in Samo Udrih, skoraj pa bi se vrnil tudi Nebojša Joksimović. Marko Maravič je z eno nogo že v Tivoliju in tudi Primož Brezec bo morda kmalu zapustil tribuno v Philadelphii. Kar nekaj kandidatov je torej med našimi legionarji za sestavo dobrega moštva za naslednjo sezono.

A bojim se, da bodo kot že tolikokrat doslej Olimpijino zgodbo tudi v naslednji sezoni pisali predvsem nerealizirani talenti iz klubskih pisarn, ki že leta in leta brezglavo letajo po terenu, se spotikajo ob črte in si, medtem ko jim žoge ena za drugo uhajajo iz rok, še naprej nočejo priznati, da preprosto niso rojeni za košarko in da bi bilo njim, še bolj pa nam, veliko lepše, če bi v prostem času nabirali gobe ali reševali križanke.