Naši simpatični hrvaški sosedje

(Foto: samira)

Ko so države vzhodne in srednje Evrope leta 2004 prestopile prag Unije, je bilo od Ljubljane do Talina slišati vzdih olajšanja: "Te more je konec." Obdobje pristopanja se je za nazaj zdelo mučno.

V resnici pa je bilo desetletje prilagajanja najbolj zanimiv konec zgodovine dvajsetega stoletja. Zanimiv je bil, ker je bil tako preprost in tako neizogiben. Ko so države sprejele eno odločitev, so sprejele tudi vse druge. Vmes so se lahko vpraševale, ali je bila prva odločitev pametna in ali je sploh imela smisel. Umakniti pa se ji ni bilo mogoče. Države so se spravile v stanje pričakovanja, ki je zahtevalo nenehno ukvarjanje z zakonodajo, ekonomijo in političnim sistemom. Proces je potekal pod nadzorom visokonosih evropskih birokratov, ki so kar z največjim veseljem pregledovali papirje in se obnašali, kot da je suverenost pojem v suspenziji. Države so na koncu samo še koprnele in čakale, kdaj se bo že enkrat ta zgodba končala in bomo ponovno lahko spet živeli kot svobodni ljudje. Politiki so bili kot otroci, ki morajo dan za dnem izpolnjevati teste, delati kontrolne naloge in pravilno odgovarjati na vprašanja. Najbolj agresivni domači politiki so v stiku s funkcionarji EU postali krotki kot betlehemsko jagnje in prav nemogoče vljudni. Pa so bili živci napeti kot strune. Še pokojni Janez Drnovšek, ki takrat ni bil nagnjen k čustvenim izbruhom, je enkrat skoraj izgubil potrpljenje. Zahteval je natančna navodila in določene roke. Potem se je potolažil in se posvetil formulam. Ni bilo izbire.

Kako zelo veliko je bilo olajšanje, je bilo naslednja leta mogoče preveriti s preprostim vprašanjem: "Kakšen je vaš prispevek k razvoju evropske ideje? Kaj je vaše darilo Evropi?"

Ko sem po uspešnem vstopu v Unijo to vprašanje zastavil premierjem, ministrskim predsednikom in na zunanjih ministrstvih od Bratislave do Bukarešte, v Bolgariji, na Češkem in v Ljubljani, sem vedno znova naletel na ledeni zid odpora. Vprašanje sem denimo zastavil visokemu slovenskemu politiku, ki mi je odgovoril, da je to treba vprašati Poljake, ker so velika država. Disciplinirano sem vprašal poljskega diplomata, ki je hotel vedeti, od kod ideja, da bi oni morali na to odgovoriti. Ne, da niso vedeli, kaj naj odgovorijo. To tudi. Za čuda so vprašanje razumeli kot sovražno. Podmena je bila, da je državam uspelo priti v EU in da je to tisti glavni dosežek, o katerem se splača pogovarjati.

Ko pa sem enako vprašanje zastavil turškemu zunanjemu ministru Ahmetu Davutoglu, se je ta razcvetel in začel govoriti o prihodnosti. Takoj je začel razlagati turško strategijo regionalne zunanje politike do sosedov, ki vključuje Damask, Bagdad, Teheran, Erevan in Tbilisi. Kot turško darilo Evropi je ponudil preoblikovanje provincialne kontinentalne zbirke držav v globalno velesilo z vplivom na Srednjo Azijo in Bližnji vzhod. Davutoglu je mislil Evropo veliko bolj natančno in strastno kot cela generacija rutiniranih evropskih politikov. To je postalo skoraj boleče, ko je na lanskem blejskem strateškem forumu z rokami v žepih iz glave govoril o multikulturalizmu, medtem ko so njegovi evropski kolegi negotovo prebirali napisane prispevke in nesamozavestno obračali stare retorične plaščke.

V čem je razlika? Turčija se trudi postati članica Evropske unije od leta 1963, pa je še vedno pred vrati. Iz nerazvite agrarne države z vojaško diktaturo se je razvila v državo s sedemsto milijardami družbenega proizvoda in političnim sistemom, ki je sinhroniziran z evropskimi idejami po demokratični ureditvi. Njena transformacija pod pritiskom evropskih zahtev je fascinantna. Sosednje države, razen Grčije in Bolgarije, ki nimajo realističnih možnosti za integracijo, stagnirajo in padajo iz krize v krizo. Prav v tem je razlika.

Proces sinhronizacije družb z normativi EU je najbolj produktivni del integracijskih procesov. Bolj ko se možnost končne ureditve dokumentov bliža, hitreje se družbe razvijajo. Na smrt skregane stranke v parlamentih najdejo konsenz in brez kompliciranja sprejemajo najbolj usodno zakonodajo. Ustavni red lažje spremenijo kot zakon o hudournikih. Enako se je zgodilo Sloveniji in Latviji.

Nikjer ni tega lepše videti kot na Hrvaškem. Na začetku lanskega leta se je državi pokazalo, da lahko proces integracije v dveh letih zaključi. Vendar se je zdelo, da se bodo politične sile utopile v medsebojnih spopadih, družba pa v kaosu paradoksov tranzicijske prerazporeditve družbenega premoženja. Bila je še ena dežela, kjer vladajo klientelizem, korupcija in politično čudaštvo, nihče pa ne more nič narediti.

V enem letu se je ta svet obrnil na glavo. Po spektakularnem odstopu premierja Iva Sanaderja je njegova naslednica Jadranka Kosor prekinila politične blokade policijskih preiskav korupcije. Po izkušnji z vključitvijo Bolgarije v Unijo je korupcija nepremostljiva ovira. Leta 2004 bi se Hrvaška lahko stisnila skozi rešeto, leta 2010 je težko. Rezultat je aktivna politika. Tako kot vsi drugi na evropskem vzhodu tudi Hrvati res hočejo v Evropo.

Kako zelo, so pokazale predsedniške volitve. Med poplavo levih in desnih populistov so izvolili pravnika, ki v prostem času piše opero o Johnu Lennonu, v politiko pa ga je zvabil nekdanji šef Hrvaške komunistične partije Ivica Račan. Ivo Josipović je na evropskem političnem odru osvežitev. Politik z dolgo kariero, ki govori brez evforije in daje vtis spodobnega človeka. Naslednji dve leti bo Hrvaška zanimiva dežela, zabavno bo brati njene časopise.

Evropi se ni treba bati svojega jugovzhodnega repa, ampak nekdanjega nemškega zunanjega ministra Joschke Fischerja. Ta je izjavil, da bo Evropa sprejela Hrvaško in Islandijo, potem pa si bo vzela čas za premislek.

Ne. To ni dobra ideja. Dokler Evropa z odprtimi vrati pritiska na svoje vzhodne meje, deluje kot pospeševalec razvoja. Širitev je edina učinkovita zunanja politika, ki jo Evropa ima. Ko države postanejo članice, se ukvarjajo samo še s sabo in ne vidijo več niti sosednjih držav.