Moralni mazohisti in oblastni sadisti

Neznano do te mere, da mu je bil v vsej Moskvi edini vir splošna enciklopedija, v kateri je bilo nekaj pičlih podatkov in imen. Ker mu je grozilo, da ga brcnejo na cesto, če ne bo pripravil obširnega pregleda, si je s pomočjo teh nekaj imen izmislil celotno kanadsko književnost, njeno zgodovino, njene avtorje, vsebine njihovih del in odnose med književniki. Ko je "študijo" oddal, je sledila razprava v krogu strokovnjakov, med katerimi je bila tudi univerzitetna profesorica, edina strokovnjakinja za kanadsko književnost v tedanji ZSSR. Razpravljavci so bili nad bogastvom in pestrostjo njegove predstavitve kanadske književnosti navdušeni, strokovnjakinja pa je Jerofejevu dala nekaj dragocenih napotkov za izboljšave besedila.

Ta komična anekdota iz njegovega avtobiografskega romana Dobri Stalin se zdi izvrstna ilustracija za marsikaj, v prvi vrsti seveda za to, da v državi, kjer je celotni družbeni red temeljil na Stalinovi izmišljiji o srečnem narodu, izmišljanje ene uboge kanadske književnosti pač ne more biti prehud greh. Kot drugo pa seveda ta burleska opozarja, da je žrtev vsake diktature, nasilja ali ustrahovanja najprej resnica, ustrahovan otrok laže staršem, ustrahovan delavec šefu, ponižan državljan oblasti. Vsi prestrašeni in ponižani skupaj tvorijo narod, ki vede ali nevede odslikava iste vzorce (samo)prevar, kot se jih gredo oni, ki jih tepejo po glavi.

Izobraženci tu niso izjema, če bi sledili Jerofejevi kritiki, bi celo rekli, da so ravno oni to odslikavanje najbolje opravili, brez njih diktatura sploh ne bi vzdržala. In v mislih nima le tistih intelektualcev, ki so Očku Stalinu uspešno služili, tako kot njegov lastni oče, ki je bil sovjetski diplomat v tujini, ampak tudi disidente, ki so sebe postavili v vlogo moralnih mazohistov, ki so sadizem oblastnikov jemali kot danost.

"Strokovnjakinja" za kanadsko književnost je bila torej dejansko najbolj prava oseba na pravem mestu, temeljni pogoj, da je lahko služila sistemu, je bil namreč točno ta, da ni nič vedela o kanadski književnosti, saj oblast te vednosti ni želela, tako kot njegov diplomatski oče ni nič vedel o diktaturi, dokler se ni lotila njega samega. Pogoj za dobrega podpornika oblasti je ravno ta, da poznaš le njene zapovedi, da uspeš doseči takšno stopnjo percepcijske shizofrenije, da kot diplomat v Parizu sam živiš kar najbolj pariško življenje in trepetaš ob misli, da bi se moral vrniti v domovino, hkrati pa Moskvi ovajaš v Pariz pribegle ruske emigrante.

Ob tej poznavalki kanadske književnosti mi je prišel na misel naš "strokovnjak" iz programskega sveta RTVS, gospod Stane Granda. Tisti dan, ki je bil izvoljen za predsednika, je bilo jasno, da ne ve nič (več kot vsak povprečni gledalec) ne o RTVS, ne o njeni organiziranosti, ne o novinarstvu, ne o vodenju sveta, ne o tem, kako delujejo gumbki na mizi. To neznanje ga navkljub našim opozorilom ni prav nič motilo, tako kot tudi direktorja Guzeja ne. Oba sta namreč služila Stvari, za to službo pa je poznavanje problematike nadvse škodljivo. Granda je tako konec minulega leta svoj mandat, v katerem je programskemu svetu uspelo postati popolna farsa, končal z grandioznimi besedami: "Ko sem pred štirimi leti prevzel vodenje programskega sveta, sem o televiziji vedel zelo malo, šele danes se zavedam, kako malo…"

Ljubko, ne, ta zapoznela odkritosrčnost. No, res pa je, da je to deželica, v kateri z njo nič ne tvegaš, saj je neznanje tako rekoč zakonsko zaščiteno, vsaj tako se je te dni izrazil tudi minister za šolstvo, Igor Lukšič: "Ministrstvo k imenovanju ravnatelja daje le mnenje, ne moremo ga zamenjati, pa če še tako slabo dela. Enako velja za učitelje: ni jih mogoče odpustiti, četudi so evidentno zgrešili poklic."

V enaki meri to seveda velja tudi za zdravnike, ki beležijo neverjetno zgodovino talentov in nezmotljivosti: doslej so licenco odvzeli le eni zdravnici, a le zato, ker je pacient umrl med homeopatskim zdravljenjem. Če bi umrl zaradi napake v bolnišnici, ker bi bila zdravnica preveč zgarana od popoldanskega zasebništva ali od iskanja sponzorjev za zdravniško revijo, se ne bi zgodilo nič.

Mi je pa pred dnevni neki izvrsten kirurg končno pojasnil primer Nekrep. Po njegovem zdravniki mariborske bolnišnice, odkar se je spremenila v Univerzitetni klinični center, odkar se je torej statusno izenačila z ljubljanskim UKC, ne konzultirajo več svojih kolegov v Ljubljani. Čez noč, z administrativnim ukrepom, so postali tako dobri strokovnjaki, da velja za ponižujoče, če se obrnejo po nasvet v Ljubljano; četudi, iz zasebne izkušnje vem, ne znajo diagnosticirati niti revme. Jim tudi ni treba, da le služijo svoji Stvari, ki se ji reče štajerski manjvrednostni kompleks. Očitno je zaradi te žalostne provincialne frustracije umrl tisti deček.

Moje zgroženo vprašanje ob tem je seveda bilo: "Pa kako je mogoče, da se zdravniki te igrice gredo, navodila gor ali dol, kje je njihova odgovornost? To je tako, kot če bi meni šef prepovedal brati Delo, jaz pa bi ga ubogala!" Odgovor je bil strašen, še posebej, ker ga je izrekel mednarodno priznan starejši strokovnjak, ki po mojem nima kaj izgubiti: "Strah."

Kaj to pomeni? Kaj pomeni, da je zdravnik, ki si je upal kaj reči, Erik Brecelj, zdaj skorajda narodni junak? Ali to pomeni, da so bolnišnice legla diktatorskih direktorjev, predstojnikov, vodij, ki vsakomur, ki upa pisniti, da je kaj narobe, zmanjšajo plačo, poočitajo slabo delo, ga prestavijo na manj ambiciozno mesto, mu obesijo "kanadsko književnost"? In to ob molku sodelavcev, ki dopustijo šikaniranje kolega? In če to drži, kako je to mogoče? So torej zdravniki, ki so neskončno bolj zaščiteni kot vsi mi, ki delamo v zasebnih podjetjih, bolj podredljivi in bolj podrejeni, bolj naklonjeni cehovski varnosti, ki zagotavlja gladko kariero, kot individualni odgovornosti in strokovni poštenosti? Prej pripravljeni zavreči svojo strokovnost kot nenačelno lojalnost? In - je to posebnost zdravnikov ali pa so dvajset let po padcu režima slovenski izobraženci še najprej le moralni mazohisti, ki verjamejo v danost svojih nekompetentnih šefov?